Kraljestvo laži

Žal se vsako leto na ta dan običajno objavi žalostna statistika umorjenih novinarjev in novinark in dolg seznam dogodkov in trendov, ki sistematično in načrtno delajo na tem, da je vse manj medijskih svobod, vse manj svobodnih medijev in vse manj medijev.

Mogoče bo v prihodnjih letih to postal spominski dan, ob katerem bomo obujali spomine na herojske dneve svobodnih medijev. Mogoče bomo v prihodnosti živeli v družbi, v kateri ne bo ne svobode in ne medijev. Mogoče pa tudi ne. Mogoče bodo opozorilni znaki usihanja svobodnih medijev in svobode za medije končno predramili zadostno število ljudi, ki bodo rekli: Dovolj! Mogoče bomo končno začeli razmišljati o tem, da se družbeni dogodki ne dogajajo kot nepredvidljive naravne nesreče, ampak so rezultat našega delovanja, nedelovanja ali brezbrižnosti.

V misli se mi takoj prikradejo stihi iz Kosovelove pesmi Slaniki. V Ljubljano je prišel sod s slaniki. Vprašali so jih po političnem prepričanju ... Nadaljevanje pesmi poiščite sami (razen zadnjih verzov, s katerimi bom zaključila ta zapis). Kosovela je treba brati. Ne zaradi tega, ker je to leto Kosovelovo leto. Treba ga je brati, ker njegovi verzi zarežejo v srce in telo. Kot verzi številnih pesnikov in pesnic, ki navkljub kakofoniji in poplavi trivialnih zapisov, zase in za nas bralce in bralke nudijo še kako potreben prostor za premislek. O tem, kaj smo in kaj počnemo.

Glede povolilnih iger in preigravanj, ki jih je zadnje tedne poln medijski prostor, večino nas opazovalcev teh dogajanj osuplja, kako je laganje postalo povsem normalna praksa delovanja. Včasih so lažnivci, ki so jih ulovili na laži, vsaj hlinili (iskreno ali neiskreno), da jih je sram. Danes tega sramu ni več. Človeka, ki je lagal, soočiš z njegovo lažjo in zgodi se ne nič. Lažnivci ne samo da ne priznajo svoje laži, ampak iščejo najbolj neverjetne razlage, da nas prepričajo, kako laž ni laž, temveč samo (politični) oportunizem, ki ga je treba razumeti glede na dane okoliščine. Še več! Treba se je delati, da laž nikoli ni bila izrečena, čeprav obstajajo dokazi, da je bila. Ali pa: tisti, ki opozarjajo na izrečene laži, so zavistni, ker njim samim kaj takega ni uspelo. Prosto za nas naivneže: laganje se je normaliziralo.

Predstavljajte si zdaj družbo, v kateri bo laganje ne samo dovoljeno, ampak tudi zaželeno. Predstavljajte si odnose med ljudmi (formalne ali neformalne), v katerih vsi lažejo. Predstavljajte si, da nekdo izreče takšno laž, ki ima hude posledica za nekoga ali pa za celotno skupnost, in mu ne moreš nič, ker je laganje naenkrat postalo sprejemljivo delovanje. Lahko naredimo še en korak in si zamislimo situacijo, v kateri je nekdo, zato ker je govoril resnico, kaznovan. No, ta zadnja situacija je že postala nova normalnost.

Lažnivci hlepijo po medijski pozornosti. Ampak samo takrat, ko si to želijo, pod pogoji, ki so jih sami postavili, in v situaciji, ko ni resnega (resnicoljubnega) spraševalca (novinarja). Svoboda medijev ni parola, ki se jo nosi na protestih kot transparent. Svoboda medijev je pogoj, da kot družba ne zdrsnemo v temo totalitarne vladavine. Svobodni mediji in svobodni novinarji so nočna mora avtokratov. Zato ker razkrivajo laži in jih imenujejo laži. Zato ker nam razlagajo ozadja. Zato ker nas s svojim delom silijo, da se premaknemo iz lagodne pozicije opazovanja politike v njeno aktivno soustvarjanje.

Kako si avtokrati predstavljajo medije in novinarje? Kot stenografe njihovih monologov. Kot kimavce, ki ojačujejo njihova sporočila. Kot sopotnike, ki nič ne sprašujejo. Kot orodje in orožje proti vsakemu, ki si drzne misliti drugače. Avtokrati vseh dežel imajo isto agendo v odnosu do medijev. Za resnico (brez pike) pa se je vredno boriti. In v tem boju svobodni mediji morajo opraviti svojo nalogo.

Zadnje desetletje je - vsaj kar se tiče medijev - zaznamovano s načrtnim opustošenjem novinarskih redakcij. Ekonomski položaj številnih novinarjev in novinark je nezavidljiv. Besedi svoboda in mediji sta neločljivo povezani. Ne moremo imeti ene brez druge. Ni svobodne družbe brez svobodnih medijev in svobodnih medijev brez svobodne družbe. Tekst zaključujem z zadnjimi verzi že omenjene Kosovelove pesmi: Slaniki so bili zaprti ves teden v sodu in se usmradili. •