Nelagodje v medijih

Ob dnevu svobode medijev je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) v svoji izjavi ugotovil, da “položaj novinarjev v naši državi še nikoli ni bil težji”. Problemi, ki so se kopičili leta in leta, so zdaj očitno postali del sistema, ki, kot kaže, komaj še deluje po tistih standardih, ki naj bi jih “slavili” ob dnevu svobode medijev. Kriza ni prizadela novinarjev čez noč. Medijskih cunamijev je bilo več in po vsakem političnem ali ekonomskem udaru je na prizorišču ostalo manj svobode in več pritiska. In po vsakem udaru so novinarji upali, da do novega ne bo prišlo, ali pa da sami ne bodo postali njegove žrtve. Najprej so začeli časopise zapuščati bralci. Potem so oglaševalci ugotovili, da lahko za manj denarja dobijo več oglaševanja. Potem so začeli prihajati računi za poplačilo stroškov megalomanskih nakupov in prevzemov medijev. Potem so nekateri mediji prenehali obstajati. Potem je veliko število novinarjev ugotovilo, da se tudi njih lahko odpusti čez noč (nekateri so pošti dobili odpovedi). Potem je “klikanje”, “všečkanje”, “čivkanje“ in “deljenje” vsebin postalo bolj pomembno od novinarskega dela. Če so mediji dolga leta delali po načelu kotaleče se snežene kepe, zdaj ugotavljajo da se ta kepa nevarno približuje koncu poti, kjer se bo po vsej verjetnosti raztreščila in za sabo pustila koščke nečesa, kar smo včasih imenovali novinarstvo. DNS v svoji izjavi ugotavlja, da “kljub temu upanje obstaja” in da “svoboda pogosta ni dana, ampak si jo je včasih treba tudi priboriti”. Seveda, da upanje obstaja. To mislijo tudi tisti, ki vsak teden pričakujejo zadetek na lotu. Svoboda nikoli ni dana in vedno si jo je treba priboriti. Vse pravice so bile priborjene in ne podarjene. In zaradi tega je vsakomur jasno, da jih oblast lahko kadar koli vzame. Ne potrebujem svetovnega dneva svobode medijev, ampak svetovno leto svobode medijev. Želimo si svobodne medije vsak dan, uro in minuto. In zato je nelagodje ob tem dnevu še večje ob razkritju, kako so si politiki in lastniki podredili medije in jih uporabili kot menjalno valuto za vzdrževanje svojega vpliva. Mediji, o katerih govori to razkritje, pa se delajo, kot da se to dogaja nekomu drugemu. Prebiranje elektronskega dopisovanja med politikom in vodilnim bankirjem banke (“gospod predsednik, ali bi vodili podjetje namesto mene”), ki smo jo dokapitalizirali mi, državljani, pa bi moralo vse novinarje pripeljati na ulice. Če novinarji ne morejo učinkovito nadzirati lastnih podjetij in svojih lastnikov, če so lahko sami sredstvo menjave med političnimi veljaki, potem je najmanj, kar lahko občutimo njihovi naslovniki, nelagodje. Novinarstvo je že desetletja najbolj prekeren poklic. Prekernost pa ni nič drugega kot izkoriščanje najete delovne sile do točke, ko izkoriščani še lahko pokrije stroške svojega preživetja. Zanimivo, če ne nujno potrebno za to, da se razkrije razsežnost problema, bi bilo, da vsak medij ob imenu novinarja ali pa drugih sodelavcev zapiše tudi obliko njegove zaposlitve. Pred skoraj 150 leti je še en novinarski prekerc zapisal naslednje: “Prva svoboda tiska je v tem, da ni obrt. Piscu, ki ga poniža v materialno sredstvo, pristoji kot kazen za to notranjo nesvobodo zunanja, cenzura, ali bolje, že njegova eksistenca je njegova kazen. Karl Marx.”