Raziskovalci, razlagalci in izumitelji

David Carr, pred kratkim umrli medijski kritik časopisa The New York Times, avtor, ki je svoje življenje odvisnika popisal v izjemno iskreni osebni izpovedi, je nekoč zapisal: “Biti kralj v medijskem poslu prinaša zelo dobičkonosno krono!” Mediji niso kakršni koli posel. In njihovi izdelki niso kakršni koli izdelki. To, kar proizvajajo, bistveno vpliva na to, kako ljudje dojemajo svet, v katerem živijo. Odgovor na vprašanje, ki ga velikokrat slišim zadnje čase: zakaj sploh potrebujemo medije, je dokaj enostaven. Zato, ker nam razlagajo življenje, ki ga živimo. Ker nas opozarjajo na stvari, ki jih mogoče sami ne vidimo ali pa ne poznamo. Skratka, raziskujejo svet okoli nas. Mediji niso stenografi tistega, kar se dogaja. Niso terapevti, zdravilci, preiskovalci ali pa sodniki (čeprav prinašajo sodbe, ki se nemalokrat izkažejo za nepravilne). Mediji so raziskovalci in razlagalci. In prav v tem je njihova moč ali pa nemoč. Dogodki pa imajo običajno svojo zgodovino. Čeprav se nekaterim novinarjem zdi, da je nekaj pomembno zato, ker oni mislijo, da je pomembno, ali pa da je nekaj novica, ker so oni to odkrili kot novost, se svet ne začne v trenutku ko se oni lotijo določene “zgodbe”. Razlage pa seveda niso nevtralne. So rezultat osebne izbire zornega kota, sogovornikov, ki jih povprašamo za mnenje (ali pa ne), in osebnega vedenja o tem, o čemer pišemo.