Saj so ljudje!

Je trenutek v življenju, ko si rečeš: tega ne dovolim več! Je meja, ki ti jo začrtata srce in razum, in ki jo v nobenem primeru ne moreš prestopiti. Na koncu svoje knjige o narkotrgovcih in narkotrgovini Ničnič Roberto Saviano zapiše: Moral bi ohraniti distance, ki jih nisem uspel zarisati. To pogosto govorijo anglosaški novinarji: ne pusti se vplesti, imej jasen pogled med seboj in objektom. Nikoli ga nisem imel. Zame je ravno obratno. Natanko obratno. Imej prvi pogled, navznoter, okužen. Bodi kronist, a ne dejstev, ampak svoje duše. In na dušo. Tako kot na majico, kot na plastelin vtisni predmete in stvari, ki jih vidiš, da ostane globok odtis. Ta pogled navznoter, ta uničujoči premislek o tem, kakšni smo (ali pa nismo), je nekaj, kar nam pomaga razumeti to, kar se danes dogaja. Že beseda danes je napačna. Danes traja že leta in leta. Ljudje na meji tavajo po predmestju tistega, kar imenujemo Evropa že dolgo časa. Grški in italijanski otoki so postali kot ribiške mreže, ki lovijo nesrečne telesa (živa ali mrtva) ljudi, ki bežijo iz mest in držav, ki že dolgo časa ne obstajajo več. Res je, da bi morali problem reševati tam, kjer je nastal. Res je, da je potrebno končati vojno v Siriji, Iraku in vseh ostalih mestih, kjer neusmiljeno divja vojna. Kaj pa storiti zdaj? Kaj pa storiti s ljudmi, ki bežijo, ker nimajo ničesar več? Moramo jim pomagati. Pri tem ni pomembno, v čem se razlikujejo od nas, ampak samo, v čem smo si isti. Vsi mi (ne oni in mi) smo ljudje.