Umreti vsem na očeh

Tomislav Salopek nikoli ni mislil, da bo postal novica dneva. Še manj pa je mislil, da bo prisiljen odigrati “glavno vlogo” v zgodbi, v kateri tisto, kar želijo pokazati teroristi, nikoli ne bi smelo dobiti medijske pozornosti, o tistem, o čemer bi morali poročati, pa se molči. Njegov posnetek v oranžnem kombinezonu in na kolenih, s pogledom, uprtim v kamero, v ozadju pa je zamaskirana oseba, ki na že medijsko utečen način posreduje svetu grozljivo podobo terorja - človeško življenje, življenje konkretnega človeka ne pomeni nič. Osebe, ki “nastopajo” v teh posnetkih, se namreč hitro menjujejo. Scena, sporočilo in učinek pa so tisto, kar se ne spreminja. Ugrabljene osebe so prisiljene prebrati vnaprej napisano sporočilo (so samo medij, skozi katerega spregovori teroristična organizacija sama), v katerem same sebi, pred očmi milijonov gledalcev, izrekajo smrtno obsodbo.