Čas je za poslušalno značko

O umetni inteligenci v glasbi sem pred časom že prelil nekaj žolča. Vedel sem, da s tem še zdaleč nisem opravil, nisem pa pričakoval, da bom moral tako hitro spet bruhati čez isto temo. Ampak očitno bo treba. Ker se mi od vsega skupaj že milo rečeno kozla.

Nova raziskava platforme SubmitHu, ki je analizirala več kot milijon novih glasbenih posnetkov, objavljenih julija, je pokazala, da je bilo 23,2 odstotka glasbe v celoti ustvarjene s pomočjo umetne inteligence, pri nadaljnjih 15,3 odstotka pa so bili uporabljeni elementi AI-generirane glasbe, ki so jih nato obdelali ljudje. Skupaj 38,5 odstotka. Skoraj štiri od desetih novih skladb. A vi to resno? Pri takih številkah človeku upravičeno zapleše drobovina.

Mene pri vsem skupaj še najmanj skrbi umetna inteligenca. Ta bo naredila svoje, ustavili je ne bomo, pa če se celotna kulturna sfera postavi na trepalnice, politiki napišejo 77 strategij in Ursula von der Leyen ustanovi tri nove delovne skupine z zelo pomembnimi angleškimi kraticami. Bolj me skrbi človek. Kajti za vsakim algoritmom, ki proizvaja glasbo, je nekdo, ki jo posluša. Če se AI-generirane glasbe ne bi poslušalo, je ne bi bilo toliko.

Medtem, ko glasbenik prodaja avto, da lahko kupi opremo, po službi do jutra snema vokale, se kulturno prostituira zato, da bi lahko njegova glasba zvenela tako, kot si je zamislil, nekdo drugi plača naročnino na Suno, vpiše tri slovnično šibke stavke, pritisne enter in si generira 50 komadov. Potem se mirno uleže na kavč, gladi svoja moda in si čestita, ker je postal glasbenik. In v carbonaro gre smetana.

Ta dva zdaj stojita na isti platformi, pred istim občinstvom in v istem algoritmičnem golažu, kot da je med njima samo stvar okusa. Ni, jebenti, da ni. Med njima je razlika med delom in naročilom, med potrebo nekaj povedati in željo nekaj proizvesti. Predvsem pa med človekom, ki je za glasbo nekaj tvegal in človekom, ki je tvegal največ to, da bo moral preklicati naročnino na Suno.

In zdaj, naj mi nekdo razloži, da je to demokratizacija ustvarjalnosti. Ljudje božji, to je najbolj priročen izraz za lenobo. Seveda lahko vsakdo nekaj ustvari. Tudi jaz lahko jutri odprem zobozdravstveno ordinacijo in na spletu naročim ves potreben pribor. A to še ne pomeni, da mi boste pustili, da vam vrtam po gobcu.

Najbolj bedno pri vsem skupaj je to, da moramo vmes poseči mi. Ne pri umetni inteligenci. Pri človeku, ki to posluša in reče: “Ma saj je kul, na radiu ne slišim nič takega.” Seveda je kul. Tudi instant pire krompir je dober, če si lačen. Pa ga nihče ne kuje v zvezde. Pri glasbi pa vse pogosteje očitno sprejemamo merilo, po katerem je nekaj dobro, ker zveni “dobro”. Če ima refren, ki se prime, je umetnost. Če ima tri miljone predvajanj, je vredno poslušanja. In če je bilo narejeno v šestih minutah in stane manj kot pivo, je pa sploh dokaz napredka. Potem se pa čudimo, da glasbeniki izgubljajo tla pod nogami.

Umetna inteligenca ni nikoli igrala pred prazno dvorano in se po koncertu spraševala, ali je bilo vse skupaj sploh vredno. Zato je ravno nekoliko perverzno, da se ob tem ljudje ne vprašamo, čemu smo pripravljeni nameniti svoj čas. Na preizkušnjo je bila tako postavljena človeška morala. Za zdaj smo na tej preizkušnji padli tako kot študent pade na izpitu, na katerega se ni niti prijavil. Glasbeniki tako ščijejo proti vetru, institucije jim pri tem ne pomagajo, globalna glasbena industrija pa bo, kot vedno, sledila denarju.

Zato se mi zdi, da moramo začeti precej bolj dolgočasno, kot bi si želeli tehnološki evangelisti. Ne bomo ustavili razvoja umetne inteligence. Lahko pa poskusimo vzgojiti ljudi, ki bodo znali razlikovati med glasbo in zvočnim izdelkom. Bralna značka je pri nas desetletja temeljila na preprosti, danes v očeh nekaterih staromodni ideji, da je dobro, če mladi berejo in se o prebranem tudi pogovarjajo. Če že imamo bralno značko, se lahko proti umetni inteligenci v glasbi borimo s poslušalno značko. Vsak mlad človek bi moral glede na starost na leto preposlušati deset albumov, od začetka do konca, in potem znati povedati, kaj je slišal. Kakršnihkoli albumov. Tudi Wernerjevo zbirko serenad z naslovom Evo mene, lahko. Naj se nauči povedati, kaj mu je pri neki skladbi všeč in kaj ne. Zakaj je bas v neki skladbi pomemben, zakaj je nek vokal zanič in drugi veličasten.

To se morda sliši banalno, a res ni. Človek, ki zna poslušati, je precej težji plen za generični kulturni drek. In morda je prav ideja poslušalne značke ena resnih obramb pred umetno inteligenco. Ne pa še ena konferenca z naslovom “Človek in umetna inteligenca: priložnosti in izzivi.” Potrebujemo poslušalca. Človeka, ki ga zanima, kdo je igral, kdo je pel, kdo je pisal, kdo je snemal in zakaj je neka skladba sploh nastala.

Ker na koncu umetna inteligenca ne bo odločila, kakšna bo prihodnost glasbe. Odločili bomo mi. Če bomo dovolj dolgo glasovali za plastiko, se ne smemo čuditi, ko bo bomo nekega dne ugotovili, da nas obkroža samo še mašinerija. Potem bomo lahko mirno poslušali. Če bo sploh še kaj poslušati. •