MMS, čas je za kreativni dopust

Letošnje Melodije morja in sonca so imele eno veliko prednost. Že precej zgodaj je bilo jasno, da lahko nehamo ugibati, kdo bo zmagal. Mef in Marina Martensson sta z Drugačna je le noč preprosto odstopala od konkurence. Ne zato, ker bi odkrila nov glasbeni kontinent, ampak zato, ker sta ponudila skladbo, ki je bila preprosto dobro napisana, dobro odpeta in dovolj inteligentna, da ji ni bilo treba kričati po pozornosti.

Kar je hkrati kompliment zmagovalcema in precej neprijetna diagnoza festivala.

Letos sem festival prvič spremljal iz nekoliko drugačne perspektive. Bil sem med selektorji. Poslušal sem precej več skladb, kot jih je na koncu prifrčalo do portoroškega odra. In bolj ko sem poslušal, manj me je zanimalo, katera bo zmagala. Vedno glasneje mi je po glavi odzvanjalo drugo vprašanje: kaj sploh danes pomeni uvrstitev na MMS?

Festival je nekoč proizvajal uspešnice. Danes proizvaja sobotni televizijski program. Razlika ni majhna.

Če danes vprašaš povprečnega poslušalca, naj našteje pet pesmi z zadnjih desetih MMS-jev, bo pogovor zelo hitro zašel v neprijetno tišino. Pa ne zato, ker bi Slovenci izgubljali spomin. Ampak zato, ker večina teh pesmi izgine hitreje kot poletna porjavelost. V soboto zvečer jih poslušamo. V ponedeljek jih vrtijo radijski uredniki, ker pač morajo. Do petka pa jih je že odplaknila naslednja tramontana.

In tu se začne bistvo težave.

Ne verjamem, da Slovenija nima avtorjev. Ravno nasprotno. Že nekaj let se po klubih, festivalih in spletu pojavlja cela generacija glasbenikov, ki piše sodobno, svežo in predvsem avtorsko glasbo. Ljudje hodijo na njihove koncerte. Kupujejo vinilke. Polnijo dvorane. Očitno občinstvo obstaja.

Na MMS pa se zdi, kot da se čas ne premika linearno, ampak krožno. Kot gramofonska plošča z majhno prasko. Vsako leto poslušaš občutek, da si vse to že nekje slišal. Morda ne iste melodije, gotovo pa isto logiko. Ne zmaga najbolj zanimiva pesem. Zmaga tista, za katero si lahko predstavljaš, da bo čez tri dni nemoteče zapolnila vrzel med dvema oglasoma na radiu.

Ne očitam tega izvajalcem. Oni igrajo igro po pravilih. Če sistem nagrajuje preverjene formule, je skoraj neracionalno tvegati. Nihče ne pride na festival zato, da bi bil pogumen. Pride zato, da bi uspel.

Potem pa smo dobili še trenutek, zaradi katerega bi si zaslužil posebno festivalsko nagrado nekdo, ki ga ni bilo na odru - tisti, ki je med generalko prvi izrekel stavek: "Kaj pa če bi po nastopu vsak zapel še en verz na suho?" In nihče ni odgovoril: "Ne." Mario Galunič in Lorella Flego sta izvajalce enega za drugim vabila, naj brez spremljave zapojejo še del skladbe. V teoriji prisrčno. V praksi pa približno tako sproščeno, kot če bi zobozdravnik po puljenju modrostnega zoba vprašal, ali bi za konec še malo žvečili orehe. Nastop je že povedal svoje. A cappella dodatek ni razkril ničesar novega. Samo to, kako zelo tanka je meja med televizijsko spontanostjo in kolektivno zadrego.

MMS ima sicer vse, kar potrebuje. Tradicijo, termin, produkcijo, zvesto občinstvo in televizijo. Marsikateri evropski festival o takem paketu lahko samo sanja. Toda zdi se, da je festival postal zadovoljen sam s sabo. Kot ustanova, ki je začela verjeti, da je njen največji dosežek to, da še obstaja.

Največja ironija letošnjega večera je bila, da je zmagala skladba, ki je dokazala, da dobra popevka pri nas še vedno lahko nastane. Najmanj spodbudno pa je bilo spoznanje, da je bilo to jasno skoraj od prve minute. Ne zato, ker bi bila Drugačna je le noč nedosegljiva mojstrovina, ampak zato, ker se je preostanek večera prepogosto zadovoljil z zgolj korektnostjo. Korektnost pa ni razlog, zaradi katerega nastajajo festivali.

Festivali obstajajo zato, da presenetijo. Da odprejo vrata nekomu, ki ga še ne poznamo. Da sprožijo prepire. Da kdo užaljeno ugasne televizijo, nekdo drug pa si začne zmagovalca vrteti na repeat. MMS že dolgo ne počne nič od tega. Namesto da bi ustvarjal prihodnost slovenske popularne glasbe, jo pogosto arhivira. In to je verjetno največji paradoks festivala, ki v imenu nosi morje. Voda okoli njega se že desetletja premika. Sam pa vztrajno stoji v istem zalivu.