Štalco hočem, kravce pa ne. In kaj potem?

Voli se razmnožujejo z volitvami, mi je nekoč razkril sodelavec. In mater vola, kako prav je imel.

Družbena omrežja nam že tedne smetijo ceneni plakati, generirani z umetno inteligenco, futuristični renderji mestnih promenad in nasmejani obrazi sosedov, sošolcev iz osnovne šole, znancev z ulice in drugih lokalnih volov, ki kukajo izza vsakega vogala. Pečejo palačinke, obdarujejo otroke, se rokujejo z upokojenci in se pretvarjajo, da jih zanima vsak človek posebej. Besede, ki prihajajo iz njihovih volastih gobčkov, so skoraj tako osladne kot besedila skupine Flirrt. Vsi bi povezovali, gradili, poslušali, izboljševali in ustvarjali skupnost. Če bi sodili po predvolilni propagandi, bi človek sklepal, da se v slovenskih občinah zadnja štiri leta ni dogajalo nič drugega kot to, da smo drug drugega objemali in čakali na naslednjo priložnost, da si bomo še malo polepšali življenje.

Jaz sem mazohistična oseba, ki tem besedam prisluhne. Vsem. Ne zanima me namreč samo, kaj imajo kandidati povedati, ampak predvsem, kaj in kako znajo povedati. Nekaterim gre dobro, drugim precej slabše. A pri vseh se prej ali slej pokaže skupna točka. Stanovanja za mlade družine. "Postati moramo mesto vseh. Starih, malo manj starih in mladih, ki si hočejo v naši občini ustvariti družino." Take floskule poslušamo že mesec dni. In ker se ponavljajo tako vztrajno, da bi jih človek lahko zamenjal za uradno občinsko himno, je morda čas, da vprašamo, kdo vse pravzaprav spada v to njihovo mesto vseh.

Da so samske ženske po tridesetem letu v očeh precejšnjega dela družbe samo še za odstrel, je že skoraj ustaljeno prepričanje. Zdaj moramo očitno utrditi še dikcijo, da mladi, ki se nimajo namena reproducirati, prav tako niso dobrodošli nikjer. Njih ne nagovarja nihče. Karieristke in karieristi, homoseksualni pari, osebe s težavami s plodnostjo ali pa preprosto ljudje, ki so se zavestno odločili, da v svet, kjer lahko vsak trenutek poči, ne bodo pripeljali otrok, očitno niso na radarju lokalnih političnih vizionarjev. Kot da človekova vrednost začne rasti šele takrat, ko ima poleg imena še partnerja, stanovanjski kredit, otroški voziček in načrt za vsaj dva potomca.

Tu se pokaže, da narativ volilnih abstinentov, češ da so "vsi isti", vendarle ni povsem iz trte izvit. Kandidati na levi in desni se dogmatično oklepajo starega slovenskega reka "najprej štalca, pol pa kravca". Tisti najbolj suvereni niti tega ne zmorejo, saj se zanje štalca in kravca očitno izključujeta. Eni bi mladim radi pomagali do stanovanj, drugi bi jim najraje razložili, da so si za svoje težave krivi sami, vmes pa se vsi skupaj strinjajo, da je reprodukcija nekakšna državljanska dolžnost. In tako dobimo novo skupino drugorazrednih državljanov.

Kot da niso del volilnega telesa. Kot da ne plačujejo davkov, ne prispevajo v občinsko in državno blagajno, ne najemajo stanovanj, ne kupujejo v lokalnih trgovinah, ne hodijo na koncerte, v gledališča in knjižnice, ne ustvarjajo delovnih mest in ne sodelujejo v kulturnem, gospodarskem ali družbenem življenju. Res je, k splošni demografski sliki ne prispevajo na način, ki si ga je zamislil kakšen politični strateg s kalkulatorjem v eni in družinskim drevesom v drugi roki. Toda občina ni valilnica prebivalstva. Njena naloga ni, da šteje zibelke, ampak da ustvarja pogoje, v katerih lahko ljudje dostojno živijo, ne glede na to, kako so si uredili zasebno življenje.

Pri tem je seveda treba povedati, da so dostopna stanovanja, vrtci, šole, javni prevoz in varno okolje pomembni tudi za tiste, ki si želijo otrok. Še kako. Toda stanovanjske politike ni mogoče skrčiti na predvolilno mantro o mladih družinah, ki se v renderjih sprehajajo po popolnoma novih promenadah, medtem ko v resničnem svetu mladi odrasli životarijo v predragih najemniških stanovanjih, pri starših ali v nepremičninah, za katere bodo odplačevali kredit do upokojitve.

Tisti, ki jim je toliko do popravljanja demografske slike, bi lahko namreč naredili tudi kaj več za to, da se ljudje ne bi bali imeti otrok. Ne zgolj govorili o družinskih vrednotah, temveč poskrbeli za stanovanjsko varnost, dostopno javno varstvo, kakovostno zdravstvo, zanesljive zaposlitve in delovne razmere, v katerih starševstvo ne pomeni, da mora nekdo žrtvovati kariero, prosti čas ali duševno zdravje. Lahko bi se vprašali, zakaj si ljudje otrok ne želijo, zakaj jih imajo pozneje, kot so jih nekoč, in zakaj se nekateri, ki bi si jih sicer želeli, zanje ne odločijo. Toda za takšna vprašanja je treba poslušati. Za renderje, slogane in generične obljube pa zadostuje računalnik in nekaj tisočakov za volilno kampanjo.

Noben Bog (namenoma z veliko začetnico) jim ne bo popravil demografske slike. Prav tako je ne bodo rešili z moraliziranjem o tem, kako naj bi bilo življenje videti, če bi ga živeli pravilno. Ljudje niso pokvarjeni izdelki, ki jih je treba vrniti v tovarno, ker se niso razvili po predvidenih specifikacijah.

Zato bi si pred letošnjimi lokalnimi volitvami želel slišati manj o tem, koliko mladih družin bo kandidat pripeljal v občino, in več o tem, kako bo poskrbel za ljudi, ki v njej že živijo. Tudi za tiste, ki nimajo otrok, jih nočejo imeti ali jih ne morejo imeti.

Voli se razmnožujejo z volitvami, ljudje pa nismo dolžni razmnoževati volov. Kandidati se bodo po volitvah vrnili v svoje pisarne, plakati bodo romali v smeti, umetnointeligenčne promenade bodo ostale tam, kjer so bile od začetka - v računalniku - mi pa bomo še naprej živeli v svojih občinah. Nekateri z otroki, drugi brez njih. Nekateri v paru, drugi sami. In vsi bomo še vedno potrebovali stanovanje, zdravnika, knjižnico, avtobus, kulturni program in okolje, v katerem naše življenje ne bo veljalo manj samo zato, ker ne ustreza politični predstavi o tem, kako bi moralo biti videti. To je najmanj, kar lahko zahtevamo od ljudi, ki bi radi vodili skupnost. Če jim je skupnost res mar, naj nehajo šteti zibelke in začnejo šteti probleme. Teh jim namreč ne bo zmanjkalo niti takrat, ko bo na svetu dovolj volov. •