“Whataboutismi” slovenske desnice

Desnica nima dobrega tedna. Kar je pri nas že skoraj nenavadna novica, saj je slovenska desnica v minulih letih razvila precej impresiven imunski sistem proti lastnim neumnostim. Afera pride, afera gre, vprašanje ostane nekje v zraku, neki dvorni norček pa kmalu poskrbi, da izgine. Kdo ga je biksal ta teden, se sprašujete?

Lep uvod v teden je bila Alenka Helbl, prva “teta Pehta” SDS-a. Policisti so namreč na njenem vrtu našli sadiko konoplje, za katero je pojasnila, da jo je imel njen mož, sicer pljučni bolnik, v upanju, da bi mu pomagala. Pri tem je sicer zanimiv podatek, da je Helbl v prejšnjem mandatu, ko je še gulila SDS-ovske poslanske klopi, glasovala proti zakonu o konoplji za medicinske in znanstvene namene. Ena sadika seveda ni politična katastrofa, še manj pa je mogoče iz nje povleči sklepe o tem, kdo jo je gojil in zakaj. Je pa ironija tako očitna, da bi jo človek lahko spregledal.

Zgodba se je že skoraj razplamtela, pa je Helbl na pomoč priskočil nihče drug kot Janez Janša osebno. Golob je nanj naslovil poslansko vprašanje o Gazi. Odgovor je bil: Kaj pa Sudan?

Janša je ob tem pokazal fotografijo trupel, za katero je trdil, da prikazuje pobite kristjane v Sudanu. RTV Slovenija je pozneje poročala, da je bila fotografija posneta v Gazi. Iz Janševega kabineta so danes potrdili, da je bila vključena v predstavitev službe za odnose z javnostmi in da so jo našli na spletu, pri čemer so se sklicevali na objavo uporabnice na omrežju X, ki je fotografijo napačno pripisala Sudanu. Nato pa je prišel najzanimivejši del pojasnila: pomembnejša od same fotografije naj bi bila dejstva o množičnem trpljenju v Sudanu, Nigeriji in drugod po svetu. In smo spet tam.

Če moraš ob vprašanju o Gazi pokazati na Sudan, nisi odgovoril na vprašanje o Gazi. Pokazal si samo, kam drugam bi rad gledal. Sudan je katastrofa. Nigerija je katastrofa. Preganjanje ljudi zaradi vere je katastrofa. Vse to je res in prav je, da se o tem govori. Toda obstaja precej velika razlika med tem, da opozoriš na drugo tragedijo, in tem, da jo uporabiš kot izhod v sili pred vprašanjem, ki ti ni všeč. Če te vprašajo o eni stvari, odgovor “kaj pa druga stvar” ni argument. Je whataboutism.

Beseda je angleška, ker so očitno tudi za staro slovensko navado “ja, ampak kaj pa oni” morali narediti akademsko različico. Mehanizem je preprost: namesto odgovora na kritiko odpreš novo temo, običajno takšno, pri kateri je tvoj sogovornik težko proti. In nenadoma se nihče več ne ukvarja s prvotnim vprašanjem.

To je v resnici eden najbolj priročnih političnih izumov našega časa. Ker ne potrebuješ dokazati, da je tisto, kar počneš ti, prav. Dovolj je dokazati, da je nekdo drug naredil nekaj narobe. In tu postanejo še posebej priročni kristjani.

Ker slovensko desnico v zadnjem času nenadoma zelo skrbi za preganjane kristjane po svetu. Človek bi skoraj pomislil, da je krščanstvo končno našlo svojo največjo slovensko politično ambasado. Toda kristjani niso politični joker, ki ga potegneš iz rokava vsakič, ko je treba govoriti o Palestincih. Če res verjameš, da je trpljenje nedolžnih ljudi pomembno, potem ni pomembno, ali so ti ljudje kristjani, muslimani, judje ali ateisti. Če pa ene mrtve uporabiš za to, da bi relativiziral druge mrtve, potem o sočutju nimaš “treh čistih”. Polna usta so te politične uporabnosti mrtvih.

In tu se začne kazati tudi precej neprijetna dvoličnost. Isti ljudje, ki radi govorijo o preganjanju kristjanov, imajo precej manj težav s trpljenjem ljudi, kadar jim ti ljudje politično niso všeč. Krščanstvo je enkrat vrednota, drugič pa geopolitični argument. Lahko je tudi kulisa za fotografijo ali pa odgovor na vprašanje, ki je bilo postavljeno o nečem popolnoma drugem.

Podobno je bilo s Fotopubom. Ko je bilo treba obračunavati z Levico, je bila zgodba o žrtvah priročen univerzalni odgovor. Ko je tema postala drugačna, je bilo mogoče odpreti Fotopub in znova premakniti razpravo. Zdaj je na vrsti Sudan. Jutri bo nekaj drugega. Vedno bo obstajal nekdo, ki je naredil nekaj še hujšega.

In tako je slovenska desnica postala skoraj teflonska. Karl Erjavec se je nekoč oklical za teflonskega politika, toda proti Janši je bil bolj ponev za palačinke. Na Janšo se lahko prilepi napačna fotografija, napačna razlaga, afera, politična povezava ali popolnoma bizaren argument, pa bo čez pet minut že nekdo razlagal o Udbi.

Teflon je sicer zelo uporabna metafora. Samo ena stvar je pri njej neprijetna. Tudi če je teflon odporen proti lepljenju, ni odporen proti temu, da se ga ljudje naveličajo. Janše se še nismo naveličali, a tudi govora o neprijetnih stvareh se nismo. Govorimo o Sudanu. Govorimo o Nigeriji. Govorimo o Ukrajini. Govorimo o Gazi. Govorimo o vseh mrtvih, ne glede na njihovo vero in zastavo. Samo nehajmo se pretvarjati, da je odgovor na eno vprašanje vedno lahko drugo vprašanje.