Stanovanje kot javni interes

Baskovska dežela je politično del Španije, vendar ima izjemno visoko stopnjo samouprave z lastnim parlamentom, vlado, predsednikom, upravo, policijo ter široke pristojnosti na področju zdravstva, izobraževanja, kulture, stanovanj in gospodarskega razvoja. Posebej zanimiv je njen ekonomski sistem. Na podlagi posebnega davčnega sporazuma, imenovanega Concierto Económico, baskovske province same pobirajo in upravljajo večino davkov, nato pa španski državi plačujejo dogovorjeni prispevek za skupne državne pristojnosti. Gre za izjemno visoko stopnjo fiskalne avtonomije, ki Baskiji omogoča večji nadzor nad lastnim razvojem in dolgoročnim načrtovanjem javnih politik. Ta institucionalna ureditev je pomembna tudi za razumevanje njihove stanovanjske politike.

Baskija je namreč skozi desetletja razvila sistem javnih stanovanj, v katerem imajo pomembno vlogo javno lastništvo zemljišč, dolgoročna cenovna zaščita, neprofitna stanovanjska organizacija in zadružni modeli. Od leta 2003 velja trajna zaščita novo razvrščenih subvencioniranih stanovanj. To pomeni, da javni vložek ne izgine ob prvi prodaji stanovanja, temveč ostaja namenjen zagotavljanju cenovno dostopnega bivanja tudi prihodnjim generacijam. Prav tu se pokaže bistvena razlika v razumevanju stanovanjske politike. Stanovanje ni zgolj produkt, ki ga je treba zgraditi in prodati, temveč dolgoročna družbena infrastruktura. Njegova vrednost ni samo v arhitekturi, lokaciji ali tržni ceni, ampak tudi v tem, komu je dostopno, kako se upravlja in ali lahko ljudje v njem varno živijo skozi različna življenjska obdobja.

Slovenija je v tem pogledu precej drugačna. Čeprav je samostojna država razdeljena na občine, ostaja izrazito centralizirana, saj nima vzpostavljene pokrajinske ravni oblasti, ki bi povezovala lokalne razvojne potrebe, prostorsko in zemljiško politiko, stanovanjsko gradnjo ter javne investicije. Posledično so razvojne pobude pogosto razdrobljene, občine pa imajo omejene finančne in institucionalne zmogljivosti za dolgoročno načrtovanje in izvajanje celovitih stanovanjskih politik. Slednje pogosto ostajajo odvisne od posameznih projektov, političnih mandatov in razpoložljivih finančnih sredstev.

Še bolj problematičen je odnos do modela kolektivne stanovanjske gradnje iz časa Jugoslavije. V obdobju modernizma je bilo kolektivno stanovanje eno temeljnih načel urbanega razvoja. Stanovanjske soseske niso bile razumljene zgolj kot skupek stanovanjskih blokov, temveč kot celovito zasnovana urbana okolja s šolami, vrtci, zelenimi površinami, javnimi prostori, trgovinami in skupnimi programi. Stanovanje je bilo povezano z idejo družbene solidarnosti in dostopnosti. Danes je zadružništvo v javnem diskurzu obremenjeno s slabšalnimi predstavami o preteklosti. Smo sposobni ločiti ideološko kritiko nekdanjega sistema od kakovostnih prostorskih, arhitekturnih in družbenih rešitev, ki so v njem nastale?

Paradoks je očiten. Medtem ko smo številne principe kolektivnega načrtovanja in stanovanjske solidarnosti prepustili pozabi, danes gradimo stanovanja, ki so za večino prebivalstva cenovno nedostopna. Kakovost gradnje je pogosto podrejena čim nižjim stroškom in čim višji donosnosti investicije. Že po kratkem času se na nekaterih novih stavbah pojavljajo napake, med drugim poškodbe zaradi neustrezno izbranih materialov ter neprofesionalne izvedbe objektov. Tako se odpira vprašanje, ali res ustvarjamo kakovostno bivalno okolje ali zgolj čim hitreje proizvajamo nepremičnine za trg. Pri tem ne gre za nekritično poveličevanje preteklosti ali idealiziranje baskovskega modela. Gre za vprašanje, kaj lahko iz različnih sistemov prenesemo v slovenski prostor. Baskovski model kaže, da je mogoče z dolgoročno politično kontinuiteto, javnim nadzorom nad zemljišči, stabilnimi stanovanjskimi institucijami in trajno zaščito cenovne dostopnosti ustvariti drugačen sistem. Zasebni kapital pri tem ni nujno izključen, vendar mora delovati znotraj jasno določenega javnega interesa.

Tudi zadružni modeli bi morali v Sloveniji ponovno postati legitimna in sistemsko podprta možnost. Ne kot nostalgična vrnitev v preteklost, temveč kot sodoben način skupnega investiranja, upravljanja in dolgoročne uporabe stanovanj. Ključno je, da niso dostopna samo privilegiranim, temveč tudi mladim, starejšim, posameznikom in družinam z nižjimi prihodki. Stanovanjska politika ne more biti uspešna, če meri samo število zgrajenih stanovanj, meriti mora tudi njihovo dostopnost, kakovost, trajnost in družbeni učinek. Arhitektura pri tem ni dekoracija investicije, ampak javna odgovornost.

Izkušnja San Sebastiána me je ponovno spomnila, da vprašanje stanovanjske gradnje ni samo vprašanje arhitekture, ampak je vprašanje politične vizije, institucionalne organiziranosti in družbenih vrednot. Morda je čas, da v Sloveniji prenehamo razmišljati o kolektivnem stanovanju kot o ostanku neke pretekle ideologije in ga ponovno prepoznamo kot eno ključnih orodij za ustvarjanje pravičnejših, kakovostnejših in bolj vključujočih mest. Stanovanje mora biti prostor življenja, ne zgolj predmet investicije. •