Back to the future*

Balkan se rebalkanizira. Širi se na nacional-populizem, oblečen v domoljubje in skrb za revne: fižol v ljudski kuhinji, ponošena suknja in hajd na trg prepevat “Oj, hrvatska mati, nemoj tugovati!” Ne gre več za vprašanje, kje je fašizem, temveč koliko ga je, bi rekel Rastko Močnik. Odet v demokratično in patriotsko opravo se salonski fašizem plazi po kabinetih političnih, poslovnih in medijskih mogotcev, v kolektivni psihologiji pa ždi vse od vojne v devetdesetih. Hrvaška je v EU, vlada je levosredinska, prihaja pa desnica s strašljivo retoriko, ki se je ni posluževal niti Tudjman. Srbija se na svojevrsten način trudi delovati “evropsko”, saj hoče v EU, vendar bojeviti nacionalizem preveva vse pore družbe. V BiH sicer retorično pozivajo k post-Daytonu, je pa vsehrvaški zbor v zahodnem Mostarju pravkar sprejel deklaracijo, ki zahteva vzpostavitev “tretje entitete“, torej nadaljnje kosanje države, za kar je seveda požel odobravanje iz (vse manj) fantomske Republike Srbske. 1. marec, dan državnosti, je proslavljala le bošnjaška stran.