Komorna zmaga

Po seriji komornih in korektno nevtralnih evropskih proslav sem si rekel, no, zdaj pa vsi, s Cameronom in Hollandom na čelu, hajdi pred televizorje gledat prenos iz Moskve. Medtem ko po Rdečem trgu ne paradirajo le nove protiraketne rakete in tanki vseh tankov (T14, Armata, do 2020 jih bodo proizvedli 2300!), ob Putinu ne stojijo le predsedniki iz nekega tretjega sveta in Srbije, ampak se s tribune (komorno) smehljata tudi kitajski predsednik Xi Jinping in generalni tajnik OZN Ban Ki-Moon. Rusija je z največjim vojaškim mimohodom po drugi svetovni vojni seveda kazala mišice, toda z ganljivim sprevodom nekaj stotisočev Moskovčanov, ki so v rokah nosili fotografije svojih bližnjih, ki so padli ali jih je pobila nacifašistična roka, je ta Rusija gromko spomnila na bistvo zmage. Sporočilo je naravnost v srce zadelo tudi ameriške, angleške, francoske in še posebej judovske potomce žrtev nacifašizma. Skratka: hladna vojna ni ohladila ničesar. Kajti jasno je, da brez dovoljenja Strica Sama Ban Ki-Moon ne bi prišel v Moskvo, pa tudi Angela Merkel ne bi prišla na “the day after”, dan potem. Samo bivše jugoslovanske javnosti, t.j. medijski promotorji sprave (še posebej na Hrvaškem in v Sloveniji) zaskrbljeno pišejo o vse globlji razdeljenosti nacije. Ampak kako naj bo drugače, če ves čas vzvišeno moraliziramo o dveh totalitarizmih? Zamenjava tez.