Regija vs. država
Veste, zakaj je tule, ob naših mejah (ki jih ni?) propadel maksi projekt evroregionalizma? Zato, ker sta Država in EU pogruntali, da bi si pol milijona ljudi od Nabrežine do Fažane samo uredilo življenje: beri davke in delitev dobička. Samo zaradi tega o evroregionalizmu glasno ne govori več niti njegov soavtor (poleg Ilyja), naš frišni evroposlanec Nino Jakovčić.
Nedavno 26. konvencijo IDS-a (Istrski demokratični sabor) so mediji pospremili zelo diskretno, čeprav je zgodovinsko pomembna, sicer manj dramatična kot tista ustanovna pred četrt stoletja. Za naš prostor je sila pomemben tudi slovenski IDS (Iniciativa za demokratični socializem v okrilju Združene levice). Dva IDS-a imata veliko skupnega, zato te dni na več koncih pišem o tem. Kajti IDS je slovenska parlamentarna stranka. Evropska. In IDS je hrvaška parlamentarna stranka. Evropska. Obe odstopata od strankarsko političnega mainstreama.
Nino Jakovčić je evroparlamentarec, samotna istrska lastovka med enajstimi hrvaškimi in 766 evropskimi skobci, ki v Bruslju zagotovo ne bo sedel križem rok. Ključen je tudi sklep, ki ga je IDS enoglasno sprejel: dosledna decentralizacija (še posebej fiskalna) in ohranitev regije, formalno Istrske županije, nasproti evropskim in domačim poskusom, da se Hrvaška prekroji s sedanjih 20 na največ pet regij. Enako nepopustljiv je tudi novi istrski župan Valter Flego; v nasprotnem primeru je IDS pripravljen izstopiti iz vladajoče koalicije in delovati skozi državljansko neposlušnost. Novi predsednik stranke (in puljski župan) Boris Miletić je poudaril ideološke temelje, na katerih sloni IDS: človekove pravice, antifašizem, večetničnost in sožitje. Spodbudno.
Površni mediji in zavistna politika so kongres ignorirali. Za interne istrske, pa tudi širše hrvaške in evropske horizonte, je bil le-ta pomemben še po nečem: po domala antični demokratični delitvi oblasti, prvič v petindvajsetih letih IDS-a. Ni več cesarske moči Nina Jakovčića, niti partijskega monopola “a la tovariš Broz”. Nino je v EU, županiji - regiji vlada Buzečan Flego, stranki pa Puljčan (Puležan, rečemo Istrani) Miletić. IDS je vzniknil z novo močjo, po kriznih letih in spopadih s partnerji in rivali, iz katerih je, roko na srce, vedno izšel kot zmagovalec. Anomalijam in škandalom navkljub. Naj spomnim: notranja čistka je pred dvajsetimi leti pometla tudi trde regionaliste Ivana Pauletto in Loredano Bogliun, liberalno nacionalno usmerjena prvaka Elia Martinčića (prestopil v HDZ) in Ivana Heraka (prestopil v HSLS). Prav tako je IDS preživel resne napade novih in že propadlih istrskih strank kot so IDF (Istrski demokratični forum) ali Ladonja. Kot je zmogel vsemogočno HDZ zadržati na desetih odstotkih glasov, tako je preživel tudi najnevarnejši napad koalicijske partnerke, leve SDP, čeprav si je ta pomagala z zavezništvom karizmatičnega Damirja Kajina.
Istro je kriza relativno najmanj prizadela, turizem, vinarji in oljkarji se še držijo na šampionskem konju. Z okrepljenim IDS-om in znotraj EU lahko v prihodnosti odigra pomembno in koristno vlogo pri krepitvi regionalizma kot teritorialne ideologije, pomembne za nadaljnje evropske integracije. Posebej v času, ko po Evropi kroži strah nacionalnih separatizmov.
Tisto, kar me, pregovornega skeptika, tolaži, je trdno prepričanje, da takšna Istra in Evropa jutrišnjega dne ne bo “melting pot a la americana”, temveč skladni babilon (by Ulderico Bernardi): odrešilni babilon prav za nas, maloštevilčne narode in majhne države. Še pomembnejša in opogumljajoča novost je slovenski IDS kot del nove evropske levice. Politična zrelost in odsevi globinske demokracije v našem alpsko-jadranskem krogu pravzaprav ne presenečajo: kolektivna misel in zavest sta tu dozoreli v civilizirano, dejavno, aktivno platformo. IDS & IDS imata priložnost, naj je ne zapravita.
