Ribja kost

Piranski zaliv se čarobno moder mirno lesketa prek solin do rta Savudrije in Pirana: povsem ravnodušen, koliko njegove modrine bo pripadlo Sloveniji in koliko Hrvaški. Kaj pa mi, avtohtoni, avtentični in ponosni sinovi svojih narodov? Mi čakamo na razsodbo. Večinoma indiferentno, bi rekel.

Saj veste, pri srcu so mi močne prispodobe: sredi 80. let 20. stoletja je Železna lady v Londonu poslala policijo nad stavkajoče rudarje. Anglija se je sesuvala v neredih. Toda kraljica mati, Elisabeth Angela Margaret (umrla leta 2002 stara 101 leto), se je tedaj v bolnišnici borila za življenje, ker se ji je v grlu zataknila - kost lososa. Velika Britanija je pozabila na rudarske demonstracije, brutalno Thatcherko, nogomet in na ves svet: s kirurškim posegom so iz grla kraljice matere odstranili strašno kost in Britanija je slavila. Ekola, tako bomo tudi mi proslavljali, ko bo naznanjena dokončna razsodba o naši meji na morju. No ja, eni bodo morali brancinovo kost izpuliti iz grla, drugi pa pogumno pogoltniti.

Naj vam zaupam skrivnost; slutim, da bo Slovenija dobila tako želeni dostop do mednarodnih voda. To mi je prišepnil galeb, ki se je dolgočasil nad mirnim zalivom, tako kot se dolgočasijo tudi policisti, ki mirno in smehljaje tu in tam zahtevajo dokumente. Opazil sem, da tudi borbeni ribiči ribarijo brez spremstva vojaških mornaric.

Morda mislite, da imam kot star novinarski maček kakšne špijonske zveze? Kje pa, le natančno poslušam, kar je rekla Vesna Pusić: “Hrvaška bo izid arbitraže sprejela v vsakem primeru.” Zame je to pomemben signal, saj smo se še do včeraj zaklinjali: niti kaplje hrvaškega morja ne damo! Sedaj, ko so vaši in naši izvedenci in ministri povedali svoje, seveda prepričani, da so prav oni arbitre prepričali v svoj pravi, potem ko so več kot dve desetletji podžigali nacionalne strasti, mediji o vsem skupaj pa napeto molčijo, sedaj čakamo na “pravorek”. Ne ravno vznemirjeni; pozabili smo, da smo drug drugemu pripravljali desante ... Tako kot na Dan D v Normandiji, ki so ga tokrat proslavili zgolj vojaško, brez ideologije (kar mi sicer ni bilo prav všeč).

Kakorkoli že, tu, na obeh obrežjih Dragonje, nam bo veliko lažje, denarja za lokalne ciplje in brancine itak nimamo, sardelo pa Mediteranci tako ali tako pojemo celo, s kostjo vred.

Se vam ne zdi, da smo počasi res že “štufi” vseh vzvišenih trkanj po nacionalnih prsih? Čutite tudi vi evropski maestral (referendum v Venetu), ki je zadnja leta omehčal celo tržaški “poslednji branik italijanstva”, in se ta naš prostor vse bolj spominja pravljic naših prednikov, kako se je prosto potovalo in govorilo vse jezike, kako se je bolje živelo že v Serenissimi in pod Avstrijo, da ne ponavljamo zguljenih jugonostalgičnih zgodb ... Naši državi sta na kolenih, stranke nemarne in nesposobne, a glej, povsod vznikajo stare, preizkušene oblike: zadruge, združenja, asociacije, etične banke.

Ko izvemo za sklep arbitražnega sodišča, je tu predlog: združeni ribiči Piranskega zaliva naj se odpravijo na ekskurzijo na Pelješac, tam so namreč nekoč edini na Jadranu pridobivali izvrsten kaviar, ki so ga za božič dostavljali samemu presvitlemu cesarju Francu Jožefu.

Kaviar? Seveda, na polotoku so še na začetku prejšnjega stoletja iz samic navadnih cipljev iztiskali jajčeca in jih prodajali kot prvovrstno delikateso. Kot pa vemo, je v Piranskem zalivu cipljev toliko kot soli v Sečoveljskih solinah.

Priznajte, prava poslovna zamisel za utrujeno ljudstvo obeh bregov; kost, s katere bo mogoče še kaj obrati.