V mulju vere in nacije
Kot bi pomnoženi Noe na nove barke pobiral ljudi v balkanskem potopu: priseljeni Kitajec ob Savi deli gumijaste škornje “nula dinala, nula dinala” (dinara). Na FB se skupina mladih slika s prepletenimi zastavami vseh tukajšnjih držav. V Zagrebu, Splitu in na Reki čisto vse estradne zvezde pripravljajo koncerte za pomoč poplavljencem. Fernanado Leon de Arano v Španiji snema film Perfect day, celotna ekipa, v kateri poleg holivudskega zvezdnika Benicia Del Tora nastopajo hrvaški igralec Bojan Navojec, Rusinja Olga Kirilenko in mali Sarajevčan Eldar Rešidović, v svet pošiljajo sporočilo: “Močnejši od poplav. Bosna. Srbija. Hrvaška. Pomagajte!”
Ana Benačić piše: “Po Srbiji kroži vic, da je Dobrico Ćosića izdalo srce, ko je videl hrvaške specialce, ki evakuirajo Srbe iz Obrenovca. Da, tudi to se je zgodilo - hrvaška vojska je prihitela na pomoč Srbiji. Reševalcev na terenu v Bosni in Hercegovini ne zanima, ali molite pri imamu, popu ali kaplanu ... Žal je bil potreben splošni potop, da se je človek na površje izvil izpod slojev in slojev strašnih naplavin preteklosti. Prvenstveno iz mulja vere in nacije.”… “Naj živijo vsi narodi bivše Jugoslavije. Naj je bog z vami,” sporoča po tviterju Novak Đoković, ki tudi sam skuša pomagati.
Boris Dežulović piše kako so “na Savi pri Rajevem Selu brezkrupulozni hrvaški gradbinci izkopavali rečni prod”. Emir Imamović: “Kje že je čas obnove in izgradnje ... Pravzaprav je naša usoda taka, da iz obdobja obnove in graditve padamo v dobo rušenja in spet nazaj ... Drugače povedano: da se manjšina lahko obogati, mora onesrečiti večino. Če večino doleti huda nesreča, toliko bolje: večji kot je obup, večje so možnosti da se na njem zasluži”.
Te dni mi je v Umagu v bolečem vzdihu domačinka rekla: “Če nas je že bog kaznoval s temi poplavami, zakaj tega ni storil 1991?” Ampak leta 1991 je še deloval eden najrazvitejših vodnogospodarskih sistemov, kot je letošnjega maja izjavil Holger Kray iz Svetovne banke. Kam je izginil denar za vzdrževanje in razvijanje odvodnih kanalov, akumulacij, jezov in nasipov, ki jih tudi danes državljani v vseh teh državah še plačujemo? Naš denar za sistematično obrambo pred poplavami (požari, sušo, žledom ...) izginja v “brezpotjih zgodovinske resničnosti” (kot je svojo knjigo naslovil Franjo Tuđman), to je v zasebnih in strankarskih žepih. Strahovita poplava, ko je 1953. morje potopilo pol Nizozemske in odneslo več kot 10.000 življenj, je skrbne ljudi dobro streznila: danes ima nizozemska Zveza regijskih odborov za vodo na voljo letni proračun visok 2,5 milijarde (!) evrov. Spominjam se, kako sem se vozil po jezu na Zeelandu, dražjem od Keopsove piramide: veličastne premične zapore, da morje lahko kroži, da se ohranjata občutljivi favna in flora, da se zaščitijo ljudje. Kaj pa mi? Bomo še naprej iz izpraznjenih državnih blagajn “preusmerjali” javni denar za skupne in zasebne “potrebe”? Ali bomo morda prebrali nasvet nobelovca Iva Andrića (iz aforističnih zapisov “Znaki ob poti”):
“Ko vas določeno stanje prične mučiti tako, da postane nevzdržno, ne stojte na mestu, kajti bolje ne bo. Še manj mislite na beg nazaj, kajti temu ni moč ubežati. Če se hočete rešiti, pojdite naprej, poženite do vrhunca, do absurda”.
Čemu še vedno dvomim v zdrav razum, porečete. Ekola: Nino Raspudić, znamenita hrvaška intelektualna in medijska zvezda, že s skepso opozarja, da sedanjo preveliko empatijo med državami bivše Jugoslavije izrabljajo jugofili za dosego skritih ciljev. Ej!
Vodna kataklizma je uničila življenja dveh milijonov revnih ljudi, ki so imeli malo, zdaj pa nimajo več ničesar. Domovi in ulice se bodo obnovile, morda tudi nasipi, kanali in jezovi, morda se zgradijo tudi novi. In vendar: če ne prenovimo samih sebe, če ne okrepimo lastne človeške razsežnosti, ostajamo bedni in ubogi in v mulju do kolen. Kot novinarski kolega Vuk Bačanović, ki je iz blata v Maglaju ves srečen potegnil Tostojeva zbrana dela. Moramo se izvleči iz blata: z roko se zagrabiš za ramena in se z zadnjimi močmi potegneš na suho.
