V vojni najprej umre resnica. Še prej pa zdrava pamet.
Uveljavljena modrost pravi, da je prva žrtev vsake vojne resnica. Razumljivo. Informacije in dezinformacije so zelo močno nekonvencionalno orožje, s katerimi se vojskujoče strani trudijo krepiti moralo pri svojih ljudeh, (dez)informacije pa so že dolgo nujna sestavina modernih hibridnih vojn.
Ukrajinska vojna pa nas znova utrjuje v prepričanju, da še malo prej kot resnica svoj žalostni konec stori zdrava pamet. V zadnjih dneh smo bili namreč priča poplavi pravičništva, ki v resnici ne služi ničemur, razen da zagovornikom morda daje lažen občutek, da so storili nekaj koristnega. Poseben pospešek temu pravičništvu dajejo družbena omrežja, ki pa so s svojim vsevedništvom in prepirljivostjo tako ali tako poglavje zase.
Ruska invazija na Ukrajino je seveda zločinsko dejanje, agresija na suvereno državo in vojno delovanje v nasprotju z mednarodnim pravom, a kaj imata s tem Čajkovski in Dostojevski? Nič - razen, da sta bila Rusa.
Zdaj je na udaru vse, kar je ruskega - pa ne govorimo o depozitih ruskih oligarhov v švicarskih bankah, stanovanjih v Londonu in jahtah v Monaku. Govorimo o umetnosti, a ne o sodobni, družbeno in politično angažirani, pač pa o klasični.
Tako je bilo v zadnjih nekaj dneh zaslediti kar nekaj absurdnih primerov.
1. Pojavila se je pobuda, da bi v Firencah porušili kip ruskega pisatelja F. M. Dostojevskega.
2. Zagrebški filharmoniki so s programa umaknili izvedbo dela ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega.
3. Milanska Scala se je zahvalila za sodelovanje ruskemu dirigentu Valeriju Gergijevu, zaradi pritiskov pa se je z odrov za nekaj časa umaknila njegova rojakinja, sopranistka Ana Netrebko.
4. Na Zahodu je zaradi zatemnitve nemogoče spremljati spletne strani številnih ruskih medijev, na priljubljenem ponudniku spletnega radia je nemogoče spremljati celo ruske glasbene programe.
Če prištejemo še zgodbico o nekem slovenskem podjetju, ki je iz prodaje umaknilo vse sadike, ki imajo povezavo - pa četudi le pri poimenovanju - z Rusijo, je slika jasna.
Ruska invazija na Ukrajino je seveda zločinsko dejanje brez primere, agresija na suvereno državo in vojno delovanje v nasprotju z mednarodnim pravom. Zamrzovanje ruskega premoženja v zahodnih bankah, zapiranje ruskih bank in podjetij, vse to ima najbrž smisel in je ena od oblik pritiska na Rusijo a kaj imata s tem Čajkovski in Dostojevski? Nič - razen, da sta bila Rusa.
V tem trenutku je to najbrž tvegano zapisati, a namesto prepovedovanja dostopa do aktualnih virov bi veljalo spodbujati branje in razumevanje zgodovine, ki tudi ni bila prav svetla. Kakšne biografije, na primer. Ali Barnesovega Hrumenja časa o tragični usodi Dmitrija Šostakoviča. Pa Zgodb iz Odese Isaaca Babelja z obveznim hkratnim skokom na splet in prebiranjem o njegovi življenjski usodi. Dragocen vpogled v rusko zgodovino 20. stoletja ponudi Anne Applebaum v svojem monumentalnem delu Gulag. Kulturno zgodovino Rusije v Natašinem plesu podrobno popiše Orlando Figes. Tu so Solženicin, Šolohov, Pasternak, Bulgakov, vsak tudi s svojo osebno usodo, treba je poslušati sodobne poznavalce dogajanja v Rusiji. Vse je bolje od informacijske teme.
Tudi zapiranje ruskih medijskih kanalov javnosti na zahodu zato ne dela usluge. Navadili smo se živeti v svetu, kjer so informacije dosegljive v treh klikih in korak v svet nadzorovanega informiranja ni nekaj, kar bi veljalo pozdraviti. Je - paradoksalno - korak v smer, zaradi katere z zahoda v Moskvo ves čas letijo kritike. Nazadnje upravičeno te dni, ko se je bila vrsta mednarodnih medijev prisiljena odpovedati svojemu poročanju iz Rusije. Držav je namreč sprejela zaostreno zakonodajo, ki prepoveduje širjenje “lažnih novic”. In ker Rusija svojega posega v Ukrajini ne imenuje “vojna”, pač pa “specialna operacija”, že uporaba besede “vojna” v povezavi z Ukrajino posameznika lahko pripelje v zapor. Zato je do včeraj za nekaj dni obmolknila tudi Vlasta Jeseničnik.
Že zaradi nepoznavanja jezika nas velika večina niti ne bi obiskovala ruskih spletnih strani, a zaradi tistih nekaj, ki bi si tega želeli, bi možnost morali ohraniti. Življenje v svetu ene resnice ni vznemirljivo, pač pa je sivo in dolgočasno. Zapiranje informacij naš svet lahko naredi natanko takšen: siv in dolgočasen.
Seveda navedeni primeri niso prvi takšni v zgodovini, pred manj kot 20 leti so v ZDA ocvrti krompirček za nekaj časa iz “french fries” preimenovali v “liberty fries”. Razlog: Francija ni bila najbolj navdušena nad zahodnim napadom na Irak. Še prej, v času balkanskih vojn, pa smo tudi pri nas imeli nekaj težav. Zastavila se je namreč dilema, kako na jedilnikih poimenovati čevapčiče, ta proizvod “balkanske” (četudi v resnici bližnjevzhodne) kulinarike, pravoverni uredniki pa so na radijskih programih prepovedali predvajati “južno” glasbo. Tudi tega se velja spomniti, ko bomo v skušnjavi, da bi se zgražali nad današnjo usodo Dostojevskega, Čajkovskega in Gergijeva. In kot je Američanom danes lahko nerodno zaradi liberty fries, Slovencem pa zaradi čevapčičev, nam bo vsem skupaj nekoč nerodno zaradi črtanja Čajkovskega in Dostojevskega.
