Državljanstva, tujci in “kraje” znanja

Pred meseci, morda je mimo že več kot leto, sem bral, da je moral smučarski tekač Jakov Fak za slovensko športno državljanstvo odšteti sto evrskih tisočakov, pa še zdaj ne vem, ali bi to umestil v kategorijo njegovih potegavščin. Tako kot takrat, ko je smrtno resno razlagal, da se je moral preživljati z zbiranjem plastičnih steklenic, kar so hrvaški mediji (pa tudi slovenski) pograbili kot senzacijo dneva. Verjetno v tem primeru ni šlo za potegavščino, saj je dobro znano dolgo natezanje s hrvaško biatlonsko zvezo za njegov tekmovalni “prestop” pod slovensko trobojnico. Je torej ob dogovoru za pomoč, v protivrednosti 100.000 evrov, moral Fak za rešitev kariere plačati še pod mizo? O tem ni bilo nikoli izrečene niti besedice potrditve ali zanikanja. Samo molk. Ampak če gre za odločitev, ali kariera ali konec, najbrž ni veliko dvoma. Jaka, kot so ga preimenovali kolegi v biatlonski reprezentanci, je sicer lep primer pozitivne zgodbe. Slovensko govori bolje od marsikaterega Slovenca, odlično komunicira na družabnih omrežjih.