Kaj šele bo in kam to pelje?

Nekega večera smo ob omizju debatirali, v kako čudnih časih živimo. Kako se že v torek pozabi praktično vse, kar se je zgodilo konec tedna. Hočete primer iz prakse? Svetovno nogometno prvenstvo. Kdaj se je že končalo? Eeeh, ja, počakaj no malo … Pa vam povem. Niti dva tedna še ni mimo (jutri bo ta dan), pa že ne vemo več, da smo mesec dni živeli z nogometaši v Rusiji. Še dan več je minilo od sprejemov v Parizu in bistveno bolj čustvenih in množičnih po hrvaških mestih, predvsem v Zagrebu. Niti teden dni še ni mimo, ko je hrvaški selektor Zlatko Dalić izlil dušo in povedal, kar so vsi nekako vedeli - da je reprezentanco vodil na svoj način, zato pa so mu metali polena pod noge številni nogometni funkcionarji, klika, ki jo je na hrvaško nogometno zvezo HNS postavil nepravnomočno obsojeni ubežnik, “gazda” Dinama Zdravko Mamić. To, da so nogometaši v letalo za pot domov in na oder v Zagrebu pustili le predsednika HNS Davorja Šukerja (pa še to zato, ker je pač predsednik in legenda hrvaškega nogometa), so itak vsi opazili.