Kako je bilo in kako naj bi bilo

Kako je bilo tam dol? Ste praznovali, kajne? Taka in podobna vprašanja so (in še) padala po vrnitvi domov s tritedenskega maratona zlatega eurobasketa. V resnici je vse dogajanje prihajalo za nami. Sobota, dan pred eksplozijo čustev, je bil eden lepših dni na EP, dan za sprostitev. Eden redkih na evropskem prvenstvu, ki je postavilo nov mejnik v zgodovini slovenskega športa. Pravi dan za obisk starega dela Carigrada in zlitja z veliko množico na ulicah, ki se tanjša sorazmerno s spuščanjem z ulice Taksim proti Bosporju. Pa tudi trenutek za premišljevanje, kako se slovenski novinarji na velikih košarkarskih tekmovanjih v sklepnem delu skoraj nikoli nismo znašli v vlogi aktivnega opazovalca dogajanja, saj smo bili na koncu praviloma v vlogi neuvrščenih opazovalcev. Nas je kaj dajala mrzlica pričakovanja velikega finala? Ne, bil je to prijeten dan izven okov dvorane Sinan Erdem Arena in hotelskega kompleksa sredi gradbišč in obvoznic.