Narodov blagor in oguljena kolena

Nekaj ur je mimo od otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Ne spomnim se, da bi kdajkoli tako medlo pričakovali olimpijado. Je to zaradi tega, ker v slovenski odpravi ni izrazitih favoritov za odličja, drugačnih terminov tekmovanj, ki segajo pozno v noč, nekatera celo že v jutranji svit, ali pa zaradi vseh negativnosti, ki že dalj časa spremljajo brazilsko olimpijado? In zaradi dopinških afer tudi celotno olimpijsko gibanje. Se mi pa zdi, da se še največ zanimanja vrti okoli rokometne reprezentance, ki si sicer že zgolj iz enega razloga zasluži pohvalo. Ker je vsaj v tem športu igranje za reprezentanco še čast (vsaj v rokometu ni dodatnih finančnih stimulacij) in ker so fantje letos za narodov blagor na pripravah in tekmah preživeli skoraj tri mesece. Začelo se je že lani decembra in nato januarja z evropskim prvenstvom na Poljskem, aprila na olimpijskih kvalifikacijah, nadaljevalo junija z uspešnimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo. Po tem so imeli fantje nekaj dni za počitnice, že 4. julija so se začele priprave za nastop na olimpijskih igrah. In takoj po koncu iger jih že čakajo klubske obveznosti. Odrekanj za olimpijske sanje ni malo.