Čas je že, da se odlepimo
Jutri opolnoči bo odločeno, kakšna bo volilna izbira na predčasnih parlamentarnih volitvah. Utopija bi bila verjeti, da bodo volilci 13. julija odločali o naklonjenosti posameznim programom. Ne zato, ker jih ne bi zanimali, ampak zato, ker se bodo z njimi težko seznanili in jih primerjali in, ne smemo se slepiti, predvsem zato, ker jim ne bodo zaupali. Zaupanje, tako kaže, bodo naslonili na nosilce list. Čigavo ime bodo dejansko obkrožili, bo manj pomembno.
Ker se je v slovenski politiki in zlasti v naklonjenosti volilcev do politikov v zadnjih letih marsikaj močno spremenilo, je težko napovedati izvoljivost kandidatov oziroma list v posameznih volilnih okoliših. Še pred desetletjem so imele vse parlamentarne stranke nekaj okolišev, kjer so vedeli, da je skoraj nemogoče, da bi njihovemu kandidatu spodrsnilo. Danes pa se v veliki večini strank, tudi tistih, ki so ali so bile v katerem od prejšnjih obdobij v parlamentu, sprašujejo, ali bodo sploh dosegli predpisani prag za vstop v državni zbor.
Koga jim bo uspelo spraviti vanj, je že drugo vprašanje. Z malo sreče morda kakšnega kariernega politika, z malo manj pa “simpatizerja s terena”. Ob volilni loteriji, kar je postal slovenski volilni sistem v zdajšnjih družbenih razmerah, je o politični eliti težko govoriti. Težko jo je že opredeliti, razen načelne, idealizirane podobe: da gre za ljudi s prepoznavnimi političnimi prepričanji, upravljalskim znanjem v javnih zadevah, vizijo in visoko osebno integriteto. Je to preveč? Za dosedanjo Slovenijo očitno da. Politična elita, če jo imamo, je bolj krožek spretnih in zvitih, med katerimi je malo takšnih profilov, kakršnih bi si želeli. Pa to ni le njihov problem, je tudi naš. Konec koncev ga čutimo na številnih korakih. Prav zato pa je zaupanje nizko.
V državnih zadevah so ob šibki politični eliti zelo močne birokratske. To je vidno na vsaj dveh ravneh: v zakonodaji, ki je pri nas labirint, da se tudi uradniki težko poenotijo, kaj predpisi nalagajo in se slednjič odločajo za ukrepanje po konformni, za državljane vselej bolj zapleteni razlagi, in v ohranjanju razmerij, pri čemer je ključno, da se vloga in pomen birokracije, torej zlasti javne uprave v ožjem pomenu besede, a z vse več metastazami v celotnem javnem sektorju, čim manj spreminjata.
Da imamo zapleteno in zbirokratizirano zakonodajo, seveda glasujejo poslanci. A na podlagi pripravljenih podlag “stroke”, velikokrat brezimenih uradnikov. Ohranjanje stanja, kot je, z vsem korpusom razlag, zakaj se česa ne da, in katere papirje je potrebno še prinesti, da o nizu kolizij sploh ne govorimo, je seveda legalno in legitimno. In v tem je srž: kako razbiti lupino, ki omejuje naš svet, kako pogledati širše in višje, manj omejevalno, razvojno, razumno, ljudem prijazno … Kako, če si sposodimo nauk iz zgodovine, nehati verjeti v ploski svet, ko že vsi vemo, da je okrogel.
Z vizionarji in vlečnimi konji pa je zadrega: tisti, ki se zanje razglašajo, to praviloma niso, imajo pa še to slabo lastnost, da onih, ki bi to lahko bili, ne spustijo zraven.
Volilci se v pričakovanjih do dela izvoljenih predstavnikov najverjetneje lahko hitro poenotimo. Cilj je težko drugačen kot dostojno, čim bolj polno življenje v prijaznem, pravičnem in spodbudnem okolju. Pot pa; ah, koliko pastirjev in kandidatov zanje smo že videli … In zato so ljudje pri odločitvah, komu zaupati glas za upravljanje skupnih zadev, vse bolj dvomljivi in nezaupljivi. Seveda razumejo, da z glasom na volitvah odločajo drugače kot z volilno abstinenco. In ne pridejo, ker je interval izbire onstran njihovega fokusa, tako je tudi z morebitnim glasovanjem o “manjšem zlu”, ki ga slišimo z vseh političnih koncev.
Nekako bi bil že čas, da se odlepimo. Od dna ali stene, saj je vseeno. Da zaživimo državnost v urejeni državi. In spodobno civilno življenje. Tale kriza je že preveč moreča.
