Leto, v katerem so nas preplavile volitve

Predvčerajšnjim smo bili volilci že tretjič letos povabljeni na volitve, v večini občin bodo šli na volišča še enkrat, da bodo v drugem krogu izbrali županje in župane. Letošnje leto smo torej preživeli v nekakšnem političnem resničnostnem šovu, se naposlušali obljub in obkladanj, precej manj pa od kandidatov zvedeli o konceptih in doktrinah. A se je dalo razbrati, za kaj gre: bolj od iskrenega zavzemanja za upravljanje s skupnim in krmiljenje skupnosti smo zaznavali kruhoborstvo. Pri zadnjih, lokalnih volitvah, je bilo slednje ponekod začinjeno še z nekakšnim lovsko-plenilskim nagonom, kot da gre za boj za golo preživetje. Družbeno partnerstvo, eno od načel, ki naj bi mu upravljalci s skupnim sledili, je marsikje prekril izključevalni koncept, zavit v napačno domnevo, da je v času volilne kampanje dovoljeno več, domala vse, in da gre v času pred volitvami za odprt boj z veliko bolj omejenimi pravili kot veljajo sicer.