Od kampanje do kampanje
Obeta se nam poldrugi mesec spopadov. Še malo in začelo se bo svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji, kjer slovenske reprezentance ne bo, tako da nogomet ne bo poenotil slovenske javnosti. Poenotile je ne bodo niti volitve 13. julija, še manj pa nedeljski referendum o arhivih, natančneje o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Gre za zavrnitveni referendum, ki so ga predlagali volilci, po lanskih ustavnih spremembah pa bodo predlagatelji uspešni, če bo za zavrnitev zakona glasovala najmanj petina vseh volilnih upravičencev, to je malce več kot 342.000 volilcev. Na evropske volitve 25. maja je prišlo 412.478 ljudi, kar je seveda izjemno malo. Če jih bo v nedeljo toliko, bi bilo to pravzaprav veliko presenečenje.
Za udeležbo so seveda zainteresirani predvsem predlagatelji zavrnitve zakonskih sprememb, torej stranka SDS. Glede na doslej videno bo naslednje dni v etru in v zraku, na papirju in še kje veliko partizanov in domobrancev, pa Murgel, Udbe, kaviar socializma, komunistov in komunajzarjev, tolpe 571 in marsičesa iz sicer še nenapisanega slovarja slovenskega političnega besednjaka. Da bomo spremljali poglobljeno strokovno razpravo o načelih arhivistike, konceptih zakona in njegovih kritikov, varstvu osebnih podatkov in o človekovih pravicah, se nam ni treba bati.
Z referendumi imamo pri nas seveda drugačne izkušnje kot v Švici, kjer je uveljavljen model neposredne demokracije. Nekaj je bilo takšnih, ki so svetle točke v zgodovini neposrednega odločanja, nekaj pa takšnih, da še danes ne vemo, zakaj smo jih sploh imeli. Leta 2003, denimo, se je večina volilcev odločila, da smejo biti trgovine z življenjskimi potrebščinami odprte največ deset nedelj v letu. Saj se spomnite, če bodo odprte večkrat, bo to načelo družinsko življenje prodajalcev in prodajalk. Od tistega referenduma ni ostal niti r, voljo volilcev je odplaknila višja sila, logika kapitala in proste trgovine.
Ob evropskih volitvah so imeli v Senožečah referendum, mnenje so dajali o postavitvi vetrnih elektrarn. Seveda se večina z njimi ni strinjala, kot se verjetno v Krškem ne bodo, če jih bodo vprašali o drugem bloku nuklearke, ali kot se ne bi s hidroelektrarnami in rečnimi zajetji zanje tisti ljudje, ki so zaradi njih izgubili polja ali celo hiše. Da ne bi o tem, kako bi bil videti slovenski avtocestni krak, če bi ga načrtovali s pomočjo referendumov. V Senožečah se verjetno globoko strinjajo s čim bolj zeleno energijo, a ne z vetrnicami na svojem dvorišču. Logično. In v tem niso v ničemer drugačni kot kjerkoli drugje v Sloveniji in v svetu. NIMBY (ne na mojem dvorišču) efekt na referendumih pač vedno zmaga.
V nedeljo bo spet referendum. In dober mesec kasneje še parlamentarne volitve. Torej bosta referendumska kampanja, kolikor je pač bo, in analiza rezultatov odločanja, priprava na volitve. Seveda ne le s sikanjem izza okopov, tudi s strjevanjem vrst podpornikov in njihovo animacijo. S čimer pa seveda ni nič narobe. Škoda je le, da bodo predvolilno kampanjo začele teme o preteklosti, namesto da bi jih koncepti za prihodnost. In če ne bo tako, bo super. Pustimo se presenetiti.
Volitve bodo hitro, menda se mudi. Verjetno tudi s tem, da se čim bolj priškrnejo vrata “novim obrazom”. Za njihov suspenz imamo v Sloveniji itak izjemen mehanizem: javnomnenjske ankete. Če jih te ne zabeležijo, jih ni v medijih in skorajda nikjer. “Novim obrazom” tako ostanejo drugi informacijski kanali, večinoma bolj neposredni. Doslej se je vselej izkazalo, da brez dovolj prostora v “velikih medijih” ni mogoč preboj v parlament. Pustite ideje in programe, ključen je rating. In ker se mudi, ostajamo pri “naših”. Oni pa, četudi na oblasti, pri zadregi o zaupanju in verodostojnosti volilcev v državi, kjer se vse manj hodi na volitve. Torej v taktu, ki skoraj brez dvoma obeta, da bodo tudi prihodnje parlamentarne volitve predčasne.
