Usodne črtice
Prejšnji mesec so gostinske lokale začeli obiskovati inšpektorji, ki nadzirajo, ali so kozarci, v katere točijo pijače gostom, meroslovno ustrezni. Inšpektorji še ne preverjajo, ali natakarji natočijo manj, ravno prav ali več pijače od naročene količine - to bo naslednji korak -, temveč zlasti ustreznost oznak na kozarcih, ki morajo biti, kot sporočajo iz urada za meroslovje, odtisnjene skladno z meroslovnimi predpisi. Kozarci z verificirano črtico so obvezni za točenje pijač neposredno vanje, gostinec pa sme za serviranje uporabljati tudi neoznačene kozarce, pri čemer je obvezen ovinek, da pijačo najprej zmeri v meroslovno ustreznem kozarcu, prenosnem, kot mu pravijo, in jo potem pretoči v servirnega. Za začetek bodo inšpektorji gostince opozarjali; če očitanih pomanjkljivosti ne bodo odpravili, sledijo precej visoke kazni.
Ker je slovenski nadzor usklajen z evropskimi predpisi, težko podvomimo v dobrohotnost nove akcije za varnost potrošnikov. A vnema in natančnost, ki jo žarči opozorilo urada, nas hitro navede na razmislek o bizarnih pripetljajih, ki jim bomo zagotovo priče. In na to, da gre spet za vzorec obnašanja naše birokracije, v katerem pretiravanje v eno smer maliči celoto; količina postreženega je en vidik dogovora med ponudnikom in potrošnikom, drugi, enako pomembni, pa so, kako in s čim smo postreženi in ali to ne odstopa od naših pričakovanj.
Dobršnemu delu gostinstva se je zgodila deregulacija poklicev. Nevešči in pogosto nejevoljni priložnostni natakarji s pičlim znanjem in izkušnjami nižajo gostinske standarde, da je lahko tudi jutranja kava obupna izkušnja. Na drugi strani imamo izšolane someljeje z znanji o vodi, kavi, vinu, žganjicah, kulinariki in strežbi. Prvih niti ne zanimajo, drugi pa se bodo hočeš nočeš morali temeljito soočiti z nekaterimi meroslovnimi dilemami.
No, za oboje bo prvi preizkus že pri najbolj priljubljenem slovenskem koktejlu, špricerju. Če bodo uporabljali prenosne posode in pretakali vino in mineralno vodo sem ter tja, zna kdo ugovarjati, da se pijača na ta način ne zmeša enako, kot je če je natočena kot doslej. In kaj bo s tistimi, ki imajo s točajko dogovor, da jim nalije manj vina in več vode? Kako bo izmerjen škropec, torej deciliter vina z brizgom slatine? Kaj pa druge mešane pijače?
Gremo naprej. Dolgoletno zavzemanje razsvetljene javnosti, naj gostinci točijo stekleničena vina na kozarec, se v Sloveniji zelo sramežljivo prijema. A se. Tudi pri peninah. Te naj bodo elegantno natočene v ustrezen kozarec, zaželeno je, da se ob natakanju zapenijo, ne pa tudi, da natakar kasneje vino še nekajkrat dodaja po kapljicah. Kako bodo poslej postregli kupo penine? Z mučnim dolivanjem, dokler črtica ne bo pokrita ali nemara tudi z odlivanjem, če bo pijače čez njo? Bodo tudi za penino uporabljali prenosni kozarec?
Riedlovih, najslavnejših vinskih kozarcev sveta, ni na slovenskem seznamu ustreznosti. V Kufsteinu na Tirolskem se pri njihovem razvoju ne ukvarjajo s črtico, kozarce za posamezna vina oblikujejo glede na to, kako v njih razvijajo cvetico, okus, harmoničnost in odhod. Iz kozarcev različnih oblik in velikosti tekočina namreč na različne načine prihaja na jezik in v usta. Svojega ima celo malvazija, razvili so ga v sodelovanju s hrvaškimi someljeji.
Izkušeni točaji precej natančno vedo, koliko je deciliter vina v posameznem kozarcu. Nenazadnje je to del someljejskega izobraževanja. Se bodo poslej natakarji, pri kakšni romantični večerji denimo, pri mizah sklanjali, da bodo videli, do kod je šlo vino v kozarec, si nemara pomagali s prenosnim kozarcem in se strahoma ozirali, ali nimajo za hrbtom meroslovnega inšpektorja?
Povsem jasno je, da gost pričakuje tisto, kar je naročil. Tudi ustrezno količino. Morebitnega goljufivega točaja bo dovolj razsvetljeni potrošnik zagotovo opozoril. Bi pa bila velika škoda, če bi zaradi domneve o splošni goljufivosti doživeli nazadovanje v že tako ali tako marsikje pičli ponudbi in površnem servisu in se spominjali obiskov v tujini, ko so nam razigrani točaji pri mizi suvereno natočili pijačo v kozarec.
