Bruseljsko ogledalo
Z vstopom v EU in kasneje v evroobmočje se je Slovenija zavezala, da bo spoštovala pravila, ki veljajo v tej povezavi. In evropska komisija ima pravico in dolžnost, da to spremlja in da tiste, ki pravila kršijo, opozarja in tudi kaznuje. Če bi dosledno ravnali tako že v preteklosti, verjetno ne bi imeli grškega sindroma.
Pred dnevi je Bruselj objavil novo poročilo o ekonomskem položaju v nekaterih članicah, tudi v Sloveniji. Ugotavljajo sicer, da se je Slovenija nekako izvila iz najhujšega. A hkrati so v diplomatskem jeziku zapisali tudi, da v Sloveniji sicer nekaj počnemo, da bi se približali priporočilom, a še zdaleč ne dovolj, da bi bili kot družba dolgoročno v ravnovesju. In še, da pravzaprav nismo kaj dosti sami naredili za to, da so se nekatere stvari pri nas izboljšale. Bolje nam namreč gre zato, ker smo očitno padli že dovolj nizko in zato, ker so se izboljšale razmere poslovanja v naši okolici; hočeš nočeš to blagodejno vpliva tudi na nas.
Evropska komisija nam je v poročilu nanizala očitke, za katere pravzaprav že vemo. Da reforme v Sloveniji delamo bolj s figo v žepu, kar se nam bo maščevalo že kmalu. In kaj so še opazili grdi bruseljski birokrati? Zapisali so osem priporočil, v katerih Slovenijo pozivajo, naj nadaljuje začeto delo. Vse zveni še kako znano.
Država porabi več, kot dobi. Usmerila se je na višanje davkov, ne pa tudi na krčenje izdatkov. Prav tako še ni pripravljen sistem, ki bi zagotavljal stabilnost.
Spet bo potrebna pokojninska reforma, saj se je masa pokojnin lani povečala za 2,6 odstotka, medtem ko so bili prispevki nižji za 2,4 odstotka. Številke so zgovorne, to vodi v prepad.
Gibanje plač ni skladno z gibanjem družbene produktivnosti. Minimalna plača je v zadnjih petih letih zrasla za 34 odstotkov, slovenska podjetja pa hudo šepajo pri cenovni konkurenčnosti.
Banke - za njihovo sanacijo smo odrinili že nič koliko milijonov, zadnje lani - imajo znova slabe terjatve. Del bančnega sistema bi morali čim prej prodati, saj smo ga z dokapitalizacijami precejšen del podržavili. Kar pomeni, da nove slabe terjatve spet pritiskajo na državo.
Podjetja v državni lasti pri nas ustvarijo večji delež dodane vrednosti, kot je to običajno v tujini. Če bi jih privatizirali, bi to ublažilo pritisk na javne finance in zmanjšalo državni dolg.
Slovenska podjetja so preveč zadolžena, zato se ne morejo normalno razvijati. Tehnološko zaostajajo, kar pomeni, da vse bolj upada tudi njihova konkurenčnost.
Ugotovitev, da je poslovno okolje pri nas nespodbudno, je že stalnica. V državi je preveč ovir za delovanje podjetij, duši jih birokracija. To zelo slabo vpliva na investicije, kar se na koncu pozna tudi pri novih delovnih mestih.
Boj proti korupciji je neučinkovit, pa tudi subjektivni občutki glede tega so slabi.
Vsem tem ugotovitvam zelo težko oporekamo. A tudi če priznamo, to ni dovolj, za izboljšanje razmer si bo treba izboriti politične bitke.
A ko pogledamo politične razmere, se stežka ubranimo ugotovitve, da nas verjetno ne čaka nič dobrega. Nosilni politik na desni strani je z eno nogo in pol že v zaporu, na levi strani pa imamo nešteto strank; s svojim seznamom želja se dobrikajo volilcem, mnogo premalo pa povedo o izvedljivosti teh ciljev. Kar bojim se volitev in njihovega rezultata, saj nas ne more peljati drugam kot v neko čudno koalicijo. Kaj so nam te prinesle, pa smo že videli; pravzaprav to še danes občutimo.
Po eni strani se tolažim, da bruseljski bič vse bolj čutimo in da politična domača folklora ni več med pomembnimi akterji. Po drugi strani pa se človek vpraša: “Za kaj smo se borili?”. Vse preveč ljudi si misli, da je to, da imamo na pol prisilno upravo, pravzaprav dobro. Ali res nismo sposobni imeti svoje države in v njej vladati? Ali res potrebujemo skrbnika, ki nas občasno po prstih, ker smo pojedli preveč sladoleda, nam pa je to celo všeč? Če je tako, potem nismo zrela družba, ampak čisto navadni otroci.
Leon Klemše je predsednik uprave družbe Interfin Naložbe
