Država? Prava revica

O investicijah smo že govorili, a ne pogosto. Človek za svojo delovanje potrebuje sredstva, imenujemo jih kapital. Za življenje ne uporabljamo zgolj svojega telesa, temveč tudi stvari, ki smo jih sprva našli v naravi, kasneje pa izdelali sami. Začelo se je s kamnom, nadaljevalo z njegovo obdelavo, danes pa smo že pri umetni inteligenci. Ko je človek izdelal prvo orodje, je bila to prva investicija in kapital. Energijo je namreč usmeril v obdelavo nečesa, kar je kasneje uporabljal za svoje delo. In to se dogaja še danes. Torej zavedamo se, da lahko le z vlaganjem izboljšamo svoj jutri. A vlagati pomeni, da se danes nečemu odrekamo. Svoj čas, denar ali kaj drugega ne porabimo, ampak ga namenimo ustvarjanju nečesa. Zato naj bi bil nagrajeni. To je logično, sicer nas investiranje ne bi zanimalo. Vprašanje je tudi, koliko sploh lahko investiramo, koliko si lahko odtržemo od ust za boljši jutri. Vsega si že ne moremo. Investiramo lahko toliko, kolikor si lahko privoščimo. Pogosto bi želeli še več. Saj veste, marsikdo ima “ful” dobre ideje, ki naj bi prinesle med in mleko. A denarja zanje ni. In zdaj? Lahko si ga izposodimo. Nekdo nam ta denar posodi, porabimo ga za odlično idejo. Če je res super, je pač vse super. Vrnemo dolg in še nam ostane. Če pa ne, je vse narobe. In če nam nihče ne bo posodil denarja? Če je ideja res dobra, se bo že kdo našel. In če nam nihče noče posoditi denarja, ker smo že zadolženi? Bo ideja propadla? Lahko ali pa tudi ne. Najdemo vlagatelja, ki vanjo investira lastniško. Idejo mu prodamo. Če je res dobra, bo sadove žel on. No, ni nujno. Lahko smo si pri vstopu v projekt izgovorili, da ga mi izpeljemo, da si uspeh delimo ... Vendar vlagatelj je lastnik, nas pa verjetno daje slovenska zavist. Če pa ni uspel ... No, potem pa je sploh zmaga.