Kolateralna škoda

Ta teden je spet izbruhnila “afera” o načinu sanacije slovenskih bank, ki je prinesla tudi izbris vseh delničarjev sedmih bank in vseh imetnikov posebnih, podrejenih obveznic, ki so jih te banke izdale. Če gre pri kapitalu vrednostno za težko določljivo številko, so številke glede podrejenih obveznicah natančne: 700 milijonov evrov in nekaj tisoč ljudi, ki so ta denar izgubili. Namesto da bi država banke pustila propasti, jih je dokapitalizirala in zagotovila njihovo normalno delovanje. Do tukaj vse lepo in prav. Toda - ali je bilo treba tako radikalno ukrepati in ali je bilo vse v skladu z zakonom? Tukaj pa je vse po vrsti sumljivo. Bolj ali manj je jasno, da je bil postopek sanacije oblikovan po diktatu Bruslja, ki ima pri takšnih zgodbah zadnjo besedo. Enako jasno je tudi, da so jo slovenski obvezničarji odnesli mnogo slabše kot imetniki podobnih instrumentov v drugih, Sloveniji podobnih državah, kjer so banke propadale. Zakon, ki je omogočil te operacije, je bil sprejet tik pred zdajci; splošno mnenje je, da je vsaj v enem delu neustaven. Sporne pa so tudi številke, s katerimi so dokazovali, da slovenske banke ničvredne; metodologija in izračuni so namreč tako rekoč državna skrivnost. Vse skupaj se je opiralo na napovedi o hudem padcu BDP v Sloveniji, ki pa se ni zgodil. Če računaš, da bodo razmere slabe, potem je verjetnost vračila kreditov manjša, kot če se razmere izboljšujejo.