Krediti so poceni. Zakaj to ni samo dobro?

Še vedno živimo v svetu, kjer denar nima cene. Ceno denarju daje obrestna mera. In danes, ko je ta bolj ali manj enaka nič, govorimo o tem, da denar nima cene. Že kar nekajkrat smo pisali o tem pojavu, kaj so njegovi vzroki in kakšne naj bi bile njegove posledice in zakaj tako ne more biti večno. No, nekaj časa očitno še bo tako. To omogoča marsikomu poceni realizacijo svojih načrtov, na primer nakup stanovanja. In cilj nizkih obrestnih mer je ravno to. Rast povpraševanja, potrošnje in posledično proizvodnje, torej BDP. Dela pa to stanje že marsikoga kar nervoznega. Zakaj? Strah ga je, kako bo svet reagiral, ko bo tega konec. Nizke obrestne mere namreč tudi povzročajo, da se splačajo naložbe, ki se v normalnem času ne bi. Torej, ko se bodo obrestne mere dvignile, obstaja strah, da bo marsikateri posel, ki danes gre, končal pod vodo in da ne bo povrnil vložka. In spet bodo narasli slabi krediti, pa krč pa spet kriza. Deja-vu, bi rekli Francozi. Gre za situacijo, ko bolnika zdravimo z zelo močnimi zdravili in se bojimo, kaj se bo zgodilo, ko bo zdravljenje prenehalo. Ali bo spet zbolel ali bo ozdravel. Ob tem pa natančno ne vemo, kako močno je bolnik bolan in ali bi se nemara lahko izvlekel brez zdravil. Torej zdravljenje traja že nekaj časa, vsi pa vemo, da ne more biti večno. Zapletena zgodba torej.