Krompir ali tv?
Prejšnji teden smo se na svetovni kapitalskih trgih srečali s hudimi turbulencami. Nekajdnevno padanje cen in nato kar krepka korekcija kažejo na to, da globalna ekonomska slika ni povsem umirjena. Gibanje cen delnic na globalnih trgih napoveduje dogajanja, ki se bodo v realnih ekonomijah šele zgodila. In hude turbulence ne pomenijo nič dobrega. Svetovno gospodarstvo je zadnja leta pozabilo na uničujočo krizo iz obdobja 2008-2009 in tudi na njen drugi del v obdobju 2010-2011, predvsem v obliki grške dolžniške krize. Cene delnic so izgubljeno spet pridobile. Še več; srečujemo se z rekordno visokimi ravnmi cen.
Po pravici povedano, globalna podjetja poslujejo dobro kot še nikoli. To odseva v gibanju cen, svoje pa pridajo še izjemno velike količine denarja v obtoku, ki so ga centralne banke injecirale v zadnjih nekaj letih, in rekordno nizke obrestne mere. Vendar skupaj z rastjo cen narašča tudi strah, da se bo zgodba obrnila. Dobički podjetij rastejo zaradi razmeroma ugodne gospodarske klime in to predvsem v velikih državah, kot sta Kitajska, Indija, pa tudi ameriškemu gospodarstvu gre dobro. Evropa je v tej zgodbi črni raček in postaja glavna skrb. Lokomotiva, ki je Evropo vlekla zadnja leta, Nemčija, se je upehala, druge ekonomije pa niso sposobne nadomestiti njene vloge. Rusija je tudi v recesiji, pa še geostrateško-vojaške razmere niso ugodne. Smo že skoraj v hladni vojni, kar za posel ni dobro. Torej, rast ni zagotovljena. Nične obrestne mere in ogromno denarja pa potiskajo denar v nakupe delnic in tudi v potrošnjo, morda tudi brez kritja. Globalno ravnovesje nima čvrstih temeljev. Realno ekonomijo v dobršni meri potiska finančni impulz.
Nekaj podobnega je bilo tudi pred desetletjem in zadeva je eksplodirala v krizo. Ko je na eni strani veliko strahu, na drugi pa pomanjkanje varnih naložb, nervoza narašča in se kaže v povečanem nihanju cen. Vsa ta dogajanja Slovenijo še kako zadevajo. Vidimo, da se lahko izjemno poceni zadolžujemo: kar je dobro, saj vemo, kakšne težave ima naš proračun. Lahko pa se upravičeno bojimo, da nas bodo te zgodbe jutri stale mnogo več. Po drugi strani za izhod iz naše lastne krize načrtujemo gospodarsko rast. A letošnjo napaja predvsem izvoz. Ker naši partnerji delajo kar v redu, to občuti tudi slovensko gospodarstvo. Računamo, da se bo ta trend nadaljeval, da bo rasla tudi poraba doma, da se bo vse skupaj okrepilo in potisnilo Slovenijo v mirnejše vode.
A pozabljamo, kaj bo, če bo kdo od partnerjev malo močneje kihnil. Kako jo bomo v tem primeru odnesli? Če je Slovenija v krizo leta 2008 vstopila v razmeroma dobri kondiciji, smo to prednost medtem lepo zapravili. Poslabšanje razmer bi nas danes veliko bolj bolelo, kot nas je pred petimi leti. Tega se moramo zavedati in narediti državo bolj robustno.
Glavni bolnik države Slovenije je trenutno njen državni proračun. Njegovo uravnoteženje je nujno, pa čeprav se sindikalist Branimir Štrukelj s tem ne strinja. Le tako bomo primerno konkurenčni. Zaradi tega so razprave okoli proračuna za prihodnje leto in rebalansa za letošnjega zelo pomembne. Ne dosegamo namreč ciljev, ki smo si jih zadali. Drugi nas na to opozarjajo, mi pa jih začnemo zmerjati, da so neoliberalci in trojke iz Bruslja.
Sam tega ne vidim tako. Nekdo mi posodi denar, da bom posadil krompir. Ta zraste, prodam ga, dobim denar in vrnem dolg. A zgodba je lahko drugačna: namesto krompirja s sposojenim denarjem kupim televizijo. Tisti, ki mi je posodil denar, se upravičeno boji, da mu ga ne bom vrnil. In, normalno, postane vsaj siten. Jaz potem kričim, da mi ne pusti gledati niti televizije; kar je res moja pravica danes, a jutri ga bom šel prosit za denar. Ali mislite, da mi ga bo dal?
Ta zgodba je sicer karikirana, ampak tako nekako gre. Zato je prav, da je vlada odvrgla volilne preobleke in se lotila realnih težav. Upajmo, da bomo našli primerne rešitve, ki bodo sprejemljive za obe strani. Da nas ne bo prehitela nevihta v obliki nove krize.
Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije holding
