Mercator in slovenske zlate ribice
Prodaja Mercatorja prehaja v odločilno fazo, bližajo pa se tudi volitve, kjer bo to kost za glodanje, zato ne preseneča napad nasprotnikov prodaje. Spet so v igri zadruge, spet ni denarja za nakup. Kot vselej pri populističnem nizanju dejstev se iz konteksta izvzame en element, na vse ostalo pa se pozabi.
Po moje mnenju je tak pristop žaljiv do ljudi. Saj vendar nimamo spomina zlate ribice! Oglejmo si raje kronologijo dogajanja okrog Mercatorja. Za uvod se spomnimo, kako so pred desetimi leti malone vsi napadali Mercator, češ da dobaviteljem pobere preveč denarja in da ni dobro trgovsko podjetje. Zelo glasni so bili zlasti sindikati in predstavniki slovenskih dobaviteljev. Leta 2005 je država svoja deleža v sporni transakciji prodala Istrabenzu in krogu družb okrog Pivovarne Laško. Kupnino je porabila - Kad za izplačila upokojencev, Sod pa za poplačila denacionalizacijskim upravičencem. Kasneje so se Istrabenz in del podjetij okrog Pivovarne znašli na robu propada. Kupci so kupnino plačali s kreditom, kot zavarovanje pa so zastavili Mercatorjeve delnice. Ker posojil niso vrnili, so banke večino delnic zaplenile in tako postale lastnice Mercatorja. A banke so na svetu za to, da posojajo denar, ne pa za to, da so lastnice. Vedno morajo namreč imeti denar, da ga vrnejo deponentom. Če si lastnik velikega dela nekega premoženja, za katerega si porabil veliko denarja, pa tega denarja nimaš in ga ne moreš kadarkoli zagotoviti deponentom. Tako ravnanje bankam preprečuje že sama zakonodaja. Torej je logično, da so banke želele Mercator prodati, da pridejo do denarja. In zato niso veleizdajalke.
Medtem je Mercator postal problematično podjetje, njegova vrednost je upadala. In prišla je kriza, uprava pa je slabo je ocenila položaj tujih diskontnih trgovcev, Mercator se je zadolžil in njegovo vodstvo se je moralo ukvarjali z usodo podjetja. Začelo se je govoriti o prodaji. Kar naenkrat pa so tisti iz prve vrste tega vrtiljaka ugotovili, da Mercator pravzaprav ni slabo podjetje. Nasprotno, vse bolj so ga predstavljali kot glavno trgovsko podjetje, postalo je sinonim za nacionalni interes. Skratka, podjetje, ki se za noben denar ne sme prodati. Sploh, ko se je kot kupec pojavil Agrokor. In to še ni vse. V tem času so propadle še banke, država pa je vanje vložila nekaj milijard davkoplačevalskega denarja. Državljani smo se torej prek države zadolžili za to, da bi rešili banke in pričakujemo, da bomo dobili nazaj vsaj del vloženega denarja - tedaj, ko bodo banke prodale svoje zavožene naložbe. In mednje sodi tudi Mercator, vsak dan vreden manj.
Znašli smo se torej v položaju, ki je shizofren. Imamo lastnika, ki takega premoženja noče in ne sme imeti. Na drugi strani je kupec, ki ga pa nekateri ne marajo in zato lastniku ne pustijo, da mu premoženje proda. Lastnik pa hira, na pomoč mu priskoči država. Tisti pa, ki nasprotujejo prodaji, zdaj trdijo, da prodaja ni več nujna, češ saj banke zdaj imajo denar. Res, imajo ga, vendar je sposojen, vračamo pa ga mi.
Zgodba o ravnanju z Mercatorjem je zame srž vsega slabega, kar se dogaja pri nas in kar nas je pripeljalo do tam, kjer smo zdaj. Iz dobrega podjetja smo naredili slabega. In ne verjamem, da lahko s tem, da ne prodamo Mercatorja, rešimo slovensko kmetijstvo in predelovalno industrijo. Sploh pa ne verjamem, da so Slovenci za to, da ostane naš. Potem bi v njem kupovali! Vendar ne, kupujemo v Lidlu in drugih diskontnih trgovinah. In če je kje nacionalni interes padel, se je to zgodilo ob blagajnah diskontov. Komu torej koristi slovenski Mercator? Tistim, ki zato plačujejo višje davke, zagotovo ne. In če ste zagovornik tega, da ostane Mercator slovenski in vam to pade na pamet, ko ste, denimo, v Hoferju, razmislite, kaj počnete. In še to: Mercator bo postal last tistega, ki bo zanj plačal. Seveda ga lahko kupi tudi zadruga, a kje bo dobila denar zanj? Ste pripravljeni prispevati? Vsak Slovenec po 300 evrov? Je vredno?
Leon Klemše je predsednik uprave družbe Interfin Naložbe, Koper
