Slabi časi vedno pridejo prezgodaj

Država se je pohvalila, da je lani pobrala za 920 milijonov evrov več dajatev kot leta 2016. Gospodarska rast je prinesla nova delavna mesta in iz tega nove davčne prilive. Trdijo, da se izboljšuje tudi davčna kultura in da se utaja davkov znižuje. Recimo, da tudi to drži. To dvoje ni slabo. Nasprotno, je celo zelo dobro, saj rast davkov iz tega naslova koristi vsem. Gre za naravno rast in izboljšanje sistema. Takšne davke plačaš, ne ravno z veseljem, a brez cmoka v grlu. Tiste, ki delamo v gospodarstvu, pa vseeno zbodejo številke. 920 milijonov pomeni 6,3-odstotno rast. Ob 4,5-odstotni rasti BDP to pomeni, da je gospodarstvo v tej formuli potegnilo krajši konec, saj so davščine rasle hitreje. Značilnost našega davčnega sistema je progresija. Boljše kot ti gre, več plačaš; in to ne samo absolutno, temveč tudi relativno. Tako je pri dohodnini. Stopnja davka na dobiček je s 17 odstotkov zrasla na 19, več je bilo tudi dobičkov. Iz tega naslova je bilo pobranega za 27 odstotkov več. Skratka, davki rastejo bolj kot ostali prihodki. To pa ni dobro. Zato ni čudno, da se, tudi v luči vsedržavne stavke v javnem sektorju, besno oglašajo delodajalci, češ ali je država pozabila na začasne, krizne davke, ki naj bi jih kasneje ukinili. Spomnimo, dvig DDV in davka na dobiček za dva, dvig davka na finančne prihodke za pet odstotkov ... Nekaj je bilo tudi znižanj, dočakali smo korekcijo dohodninske lestvice, nižjo obdavčitev božičnic ... Očitno pa je bilo nižanj dajatev manj kot višanj in rezultat je tu: lepo rejen proračun. Pa še govorice o dvigu DDV ne potihnejo, čeprav so jih demantirali.