Slovenci ne zaupamo nikomur, niti sebi

Ko človek pomisli, kaj nam danes v naši deželi manjka, je zaupanje - oziroma pomanjkanje zaupanja - visoko na tej lestvici. To, da si ne zaupamo, je v Sloveniji relativno nov pojav. Ne zaupamo drugim (vsi so koruptivni), ne zaupamo državi (zbirokratizirana je), ne zaupamo sistemu (ugrabljen in skorumpiran je), ne zaupamo delodajalcu (samo izkorišča nas), zdravniku (podkupljiv in nemaren je), pa sodišču, tujim in domačim lastnikom, državi kot lastniku, beguncem ... Na koncu ne zaupamo niti sebi in svojim sposobnostim. Strah nas je novega odprtega sveta, ki zahteva dnevna prilagajanja. Zato se oklepamo tega, kar imamo - in bojimo se sprememb. Takšna miselnost je postala v Sloveniji prevladujoča. Pri vsaki stvari najprej pomislimo na najslabše možnosti, na to, da bomo potegnili ta kratko. Pogum iz devetdesetih let, ko smo dobili novo državo in so vsi nekaj počeli, je izginil. Odnesla ga je kriza.