Slovenski bogataši? Zvabimo jih domov!
Ta teden je bila, z velikim pompom, objavljena lestvica najbogatejših Slovencev. Lestvica takšna, kakršna je, je kar precejšnja traparija; sploh ne išče najbogatejših ljudi, temveč tiste, ki imajo v lasti največ poslovnega premoženja. Vseeno pa ta lestvica nekaj pokaže - to, da prvih dvanajst najbogatejših Slovencev posluje v tujini, večina pa jih v tujini tudi živi.
Torej, kaj, za vraga, ima nekdo, ki se je slučajno rodil v Sloveniji, danes pa živi in služi denar v Nemčiji ali Ameriki, opravka s Slovenijo? Nič. Pa vendar ne bi bilo treba, da bi bilo tako. Lahko bi svoje “imperije” obvladovali iz Slovenije. No, verjetno ne prav vsi; nekatere stvari je resda pri nas težko početi, večino pa bi lahko. In če bi to počeli doma, bi verjetno tu porabili več denarja, zaposlili več ljudi, plačali več davkov ... Skratka, vsi bi imeli koristi od tega. Pa ni tako. In ko analiziramo, zakaj ne, ugotovimo, da zato, ker je poslovno okolje - in ne samo poslovno - nestimulativno. Še več, okolje nasploh je nenaklonjeno tistim, ki tako ali drugače izstopajo. Obračamo in obračamo lahko, kolikor hočemo, eno je gotovo: Slovenci ne maramo uspešnih. Z veliko lahkoto jih obtožimo, da so si premoženje nagrabili. Nekateri so si ga sicer res, vsi pa zagotovo ne. Hitro jim nalepimo oznako, da so tajkuni, špekulanti ... Skratka, nimamo prav lepih besed za njih.
Poleg tega smo že velikokrat slišali, da so podjetja, ki so znašla na lestvici gazel ali so se uvrstila med prvih deset ali sto najuspešnejših, nemudoma obiskali dacarji ali inšpektorji kakšnih drugih služb. Mogoče tudi upravičeno, vendar je bila vzročno-posledična povezava med enim in drugim preveč očitna. Še več, državni organi tega niso niti zanikali. Vsi tudi vemo, kako težko in koliko dovoljenj je pri nas potrebnih za postavitev novega proizvodnega objekta, kakršnegakoli že. Neverjetno, koliko ljudi ima pravico prekiniti postopke in predvsem, kako dolgo lahko trajajo birokratski postopki! Da ne govorimo o najbolj prepoznavni slovenski lastnosti, zavisti.
Zakaj naj bi nekdo vztrajal v okolju, kjer je pravzaprav nezaželen? Najvidnejši in najbolj popularni slovenski ekonomist starejše generacije je pred 20 leti sicer trdil, da lahko Slovence še tako močno maltretiraš, pa še se vedno ne bodo izselili. Vendar so se časi spremenili in tezo tega ekonomista povozili. Ljudje hodijo ven in vidijo, da je Slovenija sicer povsem solidna dežela, da pa zagotovo ni raj na zemlji.
Nekdo, ki v tujini uspe, prav hudega domotožja nima. Posebej danes, ko te Ryanair skoraj zastonj pripelje domov. Vendar na obisk, ne pa živeti in delati. Pravijo, da je zunaj lažje delati. Ko danes govorimo o blagostanju v družbi, moramo vedeti, da za ustvarjanje blagostanja ni ključna kvantiteta, temveč kvaliteta dela. Ne koliko, temveč kaj delamo. Ljudje, ki so uspeli, so praviloma delali veliko, a predvsem so delali prave stvari, in to na pravi način. V Sloveniji pa še vedno velja mantra, da je treba veliko delati, četudi z lopato namesto s strojem. Sam verjamem, da je tak način razmišljanja dediščina zgodovinskega obdobja, ko v naši družbi nismo imeli pravih elit. Če pogledamo v zgodovino, kdo so (bili) znani Slovenci, ugotovimo, da so bili to predvsem napol družbeni odpadniki. Martin Krpan, najbolj znan literarni lik, je bil - tihotapec. Naši junaki so ustvarjali materialno podlago naroda, iz zgodovine pa ne poznamo slovenskih državnikov ali podjetnikov. Zato tudi današnjim ne priznavamo legitimnosti. Nadvse pa cenimo egalitarnost. Morda je to tudi prav, a v isti sapi se moramo zavedati, da ima to svojo ceno.
Zato, prosim lepo, ne kažimo s prstom na nemške in švedske plače. Nismo niti Nemci niti Švedi. Verjetno pa bi nam bolj blagohotno gledanje na uspešne ljudi vsem skupaj prišlo še kako prav.
Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije holding
