Volitve, visoka politika in kalamari
Saj veste: ko gremo v službo ob 8. uri, tja do 12. ure delamo zase, od poldneva do 16. ure pa za državo. Kako; saj država tega zaslužka ne more pojesti, boste rekli. Res, a gre za to, da s tistim, kar ustvarimo, ne razpolagamo samostojno. Približno polovica našega zaslužka se po različnih sistemih steka v javno dobro. Ta denar bo sicer res porabljen za potrebe ljudi, vendar tako, kot je določila skupnost. O tej porabi, skratka, ne odločamo sami.
Stvar je načeloma logična in pravilna; ljudje smo pač socialna bitja, nič ne moramo narediti sami in tudi pomagati si moramo. To je logika, smoter države, za to jo potrebujemo. Seveda so večne debate o tem, kolikšen delež denarja naj bi se pretakal skozi državo. Liberalci, ki prisegajo na posameznika, se zavzemajo, da bi bil ta delež čim manjši, socialisti, ki v ospredje postavljajo skupnost, pa bi v sistemih, torej v rokah države, radi videli čim več.
Ključni problem pri javnem denarju je v tem, da ga nekdo deli, in še bolj, kako ga deli. Mnogi želijo, da bi pri tej delitvi tako ali drugače sodelovali. Tudi če ne bi nič ostalo zanje, prisegajo. A saj veste, vedno se kaj nehote prilepi ... In tej delitvi rečemo oblast, pri nas je je več vrst. Eno smo volili pred nekaj meseci, zadnje tedne pa se ukvarjamo z oblastjo na nekoliko nižji ravni, z občinsko. A zaradi tega ni nič manj pomembna; nasprotno, zdi se še najbolj zanimiva.
Smo tik pred drugim krogom občinskih volitev in zato si tudi občine zaslužijo malo več pozornosti. Kaj letos bode v oči? Kampanja je (bila) ostra, pogosto umazana in mnogo manj uglajena od tiste za državnozborske volitve. Včasih je bila kar žaljiva za nas, volilce. Človek kar ne more verjeti, kaj vse so obljubljali kandidati. In težko je sprejeti dejstvo, da je kdo pripravljen javno žaliti nasprotnika samo zato, da postane občinski svetnik ali morda župan. Verjetno mu je zelo do tega. Gotovo, saj se - če smo malce zlobni, to hitro ugotovimo - skozi občine pretoči več kot dve milijardi evrov (torej dobrega tisočaka na Slovenca), polovica od tega zneska pa gre za investicije. To sicer v primerjavi z državnim proračunom ni veliko; tam gre namreč za 10 milijard evrov, vendar imajo občine veliko manj vnaprej namenjenega denarja za različne zaveze. Poleg tega imajo občine škarje in platno pri prostorskem odločanju, kjer se vrti zelo veliko denarja. Ko pa se pogovarjamo o investicijah, to zelo hitro zanima marsikoga. Interesi pač. Občinski denar je posamezniku mnogo bližje kot državni. In župan je dosegljiv za vsakega, premier pa seveda ne.
Je to sistem, ki si ga želimo? 220 občin je zagotovo preveč, to je predrago in predvsem neučinkovito. In če mi je kaj všeč na Primorskem, mi je to, da nismo popustili sindromu “občino v vsako vas”, ki je značilen za vzhodni del države, ki ima trenutno večje težave kot mi. Nekaj k temu prispeva tudi množica občin, od katerih ni resnih koristi.
Dejstvo pa je, da smo Slovenci, vsaj letos, zelo čudno volili. Kot da na obojih volitvah niso bili isti ljudje. Na državni ravni smo deklarativno volili politiko, ki prisega na visoko etiko (to bomo še videli), doma, v občini, kot temu rečejo zdaj, pa učinkovitost. Visoka etika, poštenje ... tega ni bilo dnevnem redu. Bolj kot to nas zanimajo pločniki, ceste, kanalizacija, porcija kalamarov pred volitvami ... Pa smo zadovoljni. In če je kaj narobe, nas to pravzaprav niti ne moti tako zelo. Pa čeprav bomo jutri spet imeli polna usta o tem, da vsi kradejo, da je korupcija in podobno, mi pa smo v tisti polovici volilcev, ki morda na volitve sploh ni šla.
Občinska politika se posameznika veliko bolj tiče kot državna. Mnogi imajo neposredne koristi od tega, da je izvoljena njihova opcija. Zato, če sami mislimo, da ta opcija ni prava, moramo toliko bolj na volitve. Sicer je očitno, da nas tisti tisočak, ki ga občina porabi za nas ali namesto nas, ne zanima kaj dosti.
Leon Klemše je predsednik Modre linije holdinga
