Zakaj nekateri volijo Združeno levico
Letošnji ekonomski rezultati Slovenije so boljši od načrtovanih. To postavlja pod vprašaj legitimnost celotne lanske sanacije bank, ko so lastnike delnic in obveznic “obglavili” na podlagi izračunov, izdelanih po scenarijih, da bo naš BDP padel za pet in več odstotkov. Pa vendar je ravno rešitev tega problema po moji oceni - čeprav banke še vedno zelo skromno financirajo podjetja - pripomogla k solidnim letošnjim rezultatom.
Ta dobra ocena pa zagotovo ne velja za delovanje proračuna. Tam ciljev nismo dosegli, primanjkljaj je večji od predvidenega. Večji izdatki od predvidenih delovanje stare vlade postavljajo v čudno luč. Prihodki proračuna so namreč vedno zgolj ocena, saj so posledica aktivnosti gospodarstva in prebivalstva, odhodki pa ne morejo biti tako negotovi. Saj vemo, koliko bomo porabili! Torej, z davki smo pobrali manj, kot smo računali. Razloga sta padec nepremičninskega davka in prešibko povečanje na račun višjega DDV. To seveda kaže, da rast BDP izhaja iz izvoza. Rast se namreč ni prelila v domačo porabo.
Skratka, državni dolg je (bo) dosegel 82 odstotkov BDP, letni minus pa bo krepko presegel obljubljeno milijardo; pravzaprav bo bliže dvema. Zato je že letos potreben rebalans proračuna, prihodnje leto bo delo še težje. Takoj so se oglasili sindikati državnega sektorja, ki grozijo, da zaradi dobrih rezultatov ne bodo več sodelovali v sistemu varčevanja. Prav ima primorski podjetnik Marjan Batagelj, ko jim je odgovoril, naj se pač organizirajo, prevzamejo oblast in naj vladajo. Pa bomo videli, kako bodo reševali tekoče težave. Zahtevati nekaj, česar ni, in ob tem dobiti maksimalni medijski prostor, je res prijetna naloga. Sodeč po obnašanju slovenskih volilcev na občinskih volitvah ne bo težav pri pridobivanju podpornikov.
Žal ta zgodba ne pelje nikamor. Verjetno ste že opazili, da nisem ravno simpatizer slovenskih sindikatov. Sindikati so sicer zelo pomemben člen normalnega delovanja družbe, saj naj bi odgovorno skrbeli za njen šibkejši del. Zato mi ne gre v glavo, kako enemu delu tako imenovanega delavskega razreda zagotavljajo maksimalne ugodnosti, drugim pa niti dostojnega plačila za delo. Po eni strani imamo nedotakljive, predvsem starejše zaposlene, po drugi pa armado prekernih delavcev, raznih svobodnih poklicev, s.p. in nešteto drugih oblik, kjer so pravice delavstva na ravni 19. stoletja, da o brezposelnosti ne govorimo. S trmoglavim vztrajanjem na doseženih standardih, ki presegajo današnjo realno zmožnost družbe, so delodajalce prisilili v inovativnost. In tako se je razvila kopica slabih praks zaposlovanja.
Tukaj ne gre za neenakopravnost poklicev, gre za neenakopravnost v poklicu. Poklicev, ki so vzorčen primer takšnega razslojevanja, ne manjka. Redno zaposlenih novinarjev, mlajših od 40 let, denimo, skoraj ni. So na študentskem delu, imajo s.p. ali so v raznih negotovih pogodbenih odnosih, ki niti približno ne zagotavljajo take varnosti kot redna zaposlitev. Po drugi strani kolektivna pogodba novinarjem, tistim, ki so je seveda deležni, omogoča tudi petdnevni rekreativni dodatek. Gre zgolj za ilustracijo zelo velike razlike v obravnavanju obeh skupin. Novinarji še zdaleč niso edini tak primer.
Grozi nam, da bomo imeli normalno zaposlene samo še v državni upravi, ki bo sama sebi redno dvigovala pravice, gospodarstvo pa bo šlo svojo pot, od iskanja prej omenjenih oblik zaposlovanja do selitve proizvodnje v tujino, kar se že dogaja. Sam mislim, da potrebujemo bistveno bolj uravnoteženo stanje, ki pa ne more pomeniti samo dvigovanja pravic, kjer jih je treba tudi znižati. In da so prav sindikati poklicani, da pritiskajo na oblast in delodajalce spodbujajo k iskanju uravnoteženih rešitev. V tej smeri pa ni čutiti ničesar. Bojim se, da je duh ušel iz steklenice in da nas ne čaka nič dobrega. Popravljanje takih praks lahko traja leta in leta. Potem se človek več ne čudi, zakaj nekateri volijo Združeno levico.
Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije holding
