Žalosten, a poučen teden
Če si ogledujemo najpomembnejše ekonomske novice prejšnjega tedna v Sloveniji, kaj kmalu ugotovimo, da je bil teden zelo zanimiv; na žalost črn in zelo poučen. Zakaj poučen? Precej nazorno je pokazal, kaj se zgodi, če delujemo v nasprotju z ekonomskimi zakonitostmi, in tudi to, da se temu početju še ne mislimo odreči.
Začelo se je z žalostno zgodbo o že drugem stečaju Mure. Marsikdo je zmajeval z glavo, ko je pred leti po propadu prve Mure podjetnica, ob obilni nekaj milijonski pomoči države, kupila večino stare tovarne in prevzela več kot 1000 delavcev ter tudi glavne posle propadlega velikana. Zgodba je bila izjemno razvpita, ljudje so se nadejali dela in mirnega življenja. Žal, pa je le nekaj let kasneje prišla streznitev. Pokazalo se je, da tudi nova Mura ne zmore, takšna, kot je, tekmovati s tekmeci, večinoma iz držav, kjer so delavci bistveno slabše plačani, kot so pri nas. Potem so prišle še klasične zgodbe o skrivanju težav, neplačevanju davkov in prispevkov, na koncu še plač in sledil je neizogiben stečaj. Škoda. Vendar, jasno je, da druga Mura ni mogla končati drugače kot prva, saj je delala na približno enak način in v približno enakih razmerah. Za uspešno delovanje tekstilnega podjetja v Evropi danes pa mora biti stvar popolnoma drugače zastavljena. Žal nam je lahko za delavce in za državne (naše) milijone, ki so se v neuspešnem eksperimentu izgubili. In, če kdo misli, da je bil proces vseeno pravilen, naj se ne jezi, ko imamo milijardo ali dve letne luknje v našem proračunu in še visoke davke povrh.
Druga zgodba, ki smo ji bili priča, je naš Cimos. To je zgodba o nebrzdani rasti, žal, na račun dolgov, to pa zato, da so ključni akterji lahko obdržali svoj vpliv nedotaknjen skozi leta. Aroganca, ki se je morda najbolj kazala skozi financiranje rokometnega kluba, je naredila svoje. Pravočasno opozarjanje nekaterih pa je naletelo na gluha ušesa, žal, tudi tistih, ki so bili poklicani, da bi stvar sproti urejali. Posledica je 400 milijonov dolgov in, kar je najhuje, negotova usoda družbe. To, da se je v postopku sanacije prejšnji teden zataknilo, je bilo, žal, pričakovano. Takšne stvari se zagotovo ne rešujejo brez bolečih rezov in nekoga, ki nosi stroške zavoženih projektov. To pa praviloma niso tisti, ki so zgodbo zakuhali. Pa ni to bil samo eden, kot se skuša zdaj prikazati.
Žal tudi tukaj lahko opažamo, da so ekonomske zakonitosti nad prepričanjem nekaterih, da se jih lahko tudi krši. In, če kdo misli, da je to bila prava pot, naj se ne čudi, če vsakih deset ali 20 let zmečemo nekaj milijard v sanacijo bank.
V ospredje je znova stopil tudi Mercator. Ko se je razvedelo, da je hrvaški kupec nekako spackal finančno konstrukcijo za nakup najboljšega soseda, so se spet dvignili nasprotniki prodaje, zdaj že kar s konkretnimi grožnjami. Spet je tekla debata v smeri, če malo karikiram, kako si upaš prodati svoj avto in ne samo to, prodajaš kupcu, ki se misli z njim celo voziti. Seveda pa bog ne daj, da bi jaz kupil ta avto, saj je vendar slab, ti se moraš naprej voziti še z njim.
Zanimivo, da je bil najbolj glasen predstavnik največjega sindikata, ki bi ga pravzaprav pričakovali v prvi zgodbi, to je v stečaju Mure. Pa ga nisem zasledil. In, če kdo misli, da je treba Mercator za vsako ceno ohraniti v slovenskih rokah, naj kupi njegove delnice in naj hodi tja tudi kupovat tedenske nakupe, ne pa da Mercatorju že nekaj let upada tržni delež, predvsem na račun tujih trgovskih ponudnikov.
Te tri zgodbe, ki so po naključju polnile časopise prejšnji teden, vsaka po svoje lepo kažejo, da ne preseneča, da smo se znašli v težavah in da bomo, če ne bomo obrnili plošče, v težavah tudi ostali.
Na srečo niso bile ravno vse novice prejšnji teden tako slabe. Podatki, da dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji raste, pa le kažejo na to, da se v ozadju dela boljše, da poteka prestrukturiranje družbe, ki je zdaj še zelo boleče, vendar bo jutri to pripomoglo k temu, da bomo kot družba spet stopili na pot blagostanja.
Leon Klemše je predsednik uprave Interfin naložbe, Koper
