Plenkovićeve odločitve

Andrej Plenković, predsednik hrvaške vlade, je predvčerajšnjim, 5. julija zvečer, na izredni seji vlade ponovil, da brani nacionalni interes, vprašanje državnega teritorija ter meje države. Temu je dodal znano izjavo, že skoraj krilatico, da je arbitražni sporazum o rešitvi odprtih mejnih vprašanj s Slovenijo popolnoma nesprejemljiv in kompromitiran ter za Hrvaško nezavezujoč.

Čeprav se je zdelo, da smo že vse slišali, je bilo tokratno Plenkovićevo sporočilo drugačno. Pravzaprav kljub enaki vsebini povsem različno od vsega, kar smo poslušali zadnji dve leti. Prvič ni bilo namenjeno Sloveniji. In prav tu je ključna razlika. Predsednikov nastop v sredo zvečer je bil naslovljen najprej kot odgovor Evropski komisiji v Bruslju in nato domači javnosti.

“Hrvaška je vsa pogajanja s Slovenijo tik pred zaključkom enostavno odpovedala ter po manjšem časovnem zatišju predlagala nov začetek. Zato je bil dogovor o arbitraži takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja in njegove hrvaške kolegice Jadranke Kosor popoln prelom.”

Vsa pričakovanja, da bo predsednik Komisije Jean-Claude Juncker v torek, torej dan prej, povedal, da odločitev in sodba arbitražnega sodišča nista pravzaprav nič posebnega in da ju kot taka ni potrebno jemati z vso državniško resnostjo, so bila naivna. Pa ne samo zaradi same vsebine spora, o katerem je razsojalo arbitražno sodišče, temveč predvsem zaradi posledic morebitnega relativiziranja sodbe in mednarodnega pravnega reda.

Kakršenkoli pomislek Evropske komisije o sodbi bi namreč pomenil nevarno vabilo predvsem oblastem držav zahodnega Balkana, da se lahko distancirajo in umaknejo iz vseh tistih podpisanih mednarodnih zavez, ki jim trenutno niso politično všečne. Ali pa so zaradi svoje vsebine zelo zavezujoče.

In prav tu se skriva ključna razlika in pomen slovenskega in hrvaškega zaprosila mednarodnemu arbitražnemu sodišču, naj dokončno razsodi o spornih mejnih vprašanjih. Vsi predhodni poizkusi in dolgoletna pogajanja s Hrvaško so bila na določeni točki dobesedno prekinjena. Enostavno odpovedana.

Takratni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, ki je vodil pogajanja skorajda od osamosvojitve naprej, je dejansko verjel, da sporna vprašanja lahko rešimo z medsebojnimi pogajanji. In bil razočaran. Najprej, ko so tik pred zaključkom pogajanj sporočili, da so pogovori s takratnim predsednikom hrvaške vlade, dr. Nikico Valentićem postali po ukazu predsednika dr. Franje Tuđmana brezpredmetni in da jih je potrebno kot take takoj prekiniti. Takrat je bil Drnovšek prepričan, da imata oba z Valentićem zadosti politične moči in še več, da si tudi kot predsednika vlad povsem zaupata, da sta torej sposobna zaključiti pogajanja. In sta jih vsebinsko tudi res.

Sledila so pogajanja z dr. Ivico Račanom. Prav tako vsebinsko zaključena in parafirana, vendar Račan ni znal niti mogel prenesti silnega notranje političnega odziva in groženj z razrešitvijo in padcem vlade. Vse dogovore in pogajanja s Slovenijo je moral zanikati in preklicati. Nato je Drnovšek, takrat že kot predsednik države, poizkusil nadaljevati iskanje rešitve s hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem. Iskal je vse vrste kompromisov in ponujal rešitve. Zadnjega srečanja z Mesićem se enostavno ni več udeležil. Ostal je doma.

Hrvaška je vsa pogajanja s Slovenijo tik pred zaključkom enostavno odpovedala ter po manjšem časovnem zatišju predlagala nov začetek. Zato je bil dogovor o arbitraži takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja in njegove hrvaške kolegice Jadranke Kosor popoln prelom. Formalno je bil dogovor o sporazumu mogoč tudi zaradi nasvetov ameriške administracije in tudi predsednika Baracka Obame premierki Kosorjevi, naj vse svoje aktivnosti ohrani v popolni tajnosti. V nasprotnem, takšna je verjetno bila ocena, bi ji vplivni domači politiki podpis preprečili. Zaradi enega samega razloga, ker je bilo prvič potrebno pred začetkom pogajanj sprejeti in podpisati vse potrebne mednarodne zaveze države, da bo spoštovala sodbo. Da torej to ne bo več bilateralni dogovor o vprašanju meje, ki ga je mogoče brez velike škode prekiniti, takoj ko oceniš, da pogovori niso več potrebni. Da bo to prvič veliko več. Zato menim, da je del hrvaške politike v trenutku, ko se je izvedelo, da je dogovor o arbitraži podpisan, začel tudi iskati način in pot, kako ga še pred izrekom sodbe odpovedati.

In prav ta del domače politične javnosti je bil drugi naslovnik Plenkovićevega nastopa v sredo, petega julija zvečer. Predsednik hrvaške vlade enostavno ne sme realno oceniti novonastalih razmer po objavljeni arbitražni sodbi in nedvoumnem mnenju najbolj povezanih evropskih držav in tudi Evropske komisije, da je potrebno mednarodno veljavno razsodbo spoštovati in jo uveljaviti.

Razlog je predvsem v ponovni aktualizaciji dogodka, ki se je zgodil 1. julija 2009. Tega dne je povsem nepričakovano, ob vsej oblasti in moči, ki ju je združil v svojih pisarnah, odstopil takratni predsednik vlade dr. Ivo Sanader. Takrat in kasneje je pojasnjeval, da je bil razlog njegovega odstopa ravnanje in izsiljevanje Slovenije o morski meji. Včeraj so v Zagrebu promovirali prvo knjigo njegovih spominov, ki bo zanimivo branje. Tudi zaradi Slovenije. Predvsem pa je za njegovega naslednika na mestu predsednika najmočnejše parlamentarne in vladne stranke ter mestu predsednika vlade Andreja Plenkovića, zanimivo nezanemarljivo dejstvo, da dr. Sanader promovira svojo vlogo zadnjega branilca državnih interesov in ozemeljske celovitosti Hrvaške pred lakomno sosednjo državo. Da je bil torej zadnji, ki se je znal pogajati s Slovenijo.

Seveda s tem ne mislim, da Sanader pripravlja svojo vrnitev v hrvaško strankarsko politiko. Nedvoumno pa zbuja topel in naklonjen spomin vseh tistih, ki bi postali nezadovoljni in strankarsko uporni ob morebitnem Plenkovićevem priznanju novih, poarbitražnih dejstev. Bivši predsednik vlade in stranke novemu predsedniku Plenkoviću dobesedno postavlja meje.

Zato lahko hrvaški predsednik vlade zgolj ponovno predlaga Sloveniji nove bilateralne pogovore. In najverjetneje bo približno takšen predlog prinesel naslednji teden v Ljubljano na pogovore s predsednikom slovenske vlade dr. Mirom Cerarjem. Vendar bo to bistveno premalo za kakršenkoli korak naprej.

Premier Plenković bo moral iz tega ponavljanja enostavno izstopiti in priznati novo realnost, ki je zgolj in samo ta, da mora sosednja država najprej sprejeti in uveljaviti arbitražno sodbo. Od tu naprej so šele mogoči politični pogovori dveh sosednjih držav. Vse ostalo je že bilo videno.

Dr. Cerar je za takšno držo dobil najprej podporo evropske komisije in pred dnevi tudi podporo predsednikov vseh parlamentarnih strank. In tudi zgodovinsko in nikoli doslej videno podpore Nemčije v odnosih Slovenije in Hrvaške.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com