Naj živi kič ali božiča ne damo

Pošteno si priznajmo: služiti denar ni lepo. Tudi če ima človek najbolj ustvarjalno in srčno službo na svetu, sta rutina in prisiljenost, ki ju s sabo neizogibno prinese vsakršno pogodbeno razmerje, osnovano na plačilu, utrujajoči. To, da tuli budilka, da grozijo roki in ocene, da zvonijo telefoni, da šefi in stranke postavljajo zahteve in morijo s pritožbami, načenja človekov duševni mir in mu razjeda dušo. Tako pač je. Pri čemer ima ustvarjalno službo le srečna manjšina. Večina se mora vsak dan odpraviti na tlako, v kateri niti pomotoma ni nič srčnega. V sivkaste pisarne, kjer so vsi skregani med seboj, za tekoči trak, kjer delovodja meri število pregibov zapestja, v trgovine z neonsko svetlobo, ven v mraz in na vročino, med nezadovoljne, jezne, nestrpne ljudi. V službo hodimo, ker je treba plačati račune, poslati otroke v šolo, si plombirati zobe in misliti na starost. Morda je res, da ima vsako delo svoje prijetne trenutke, da iz uspehov črpamo moč in da človek ni narejen za to, da ves dan poseda in gleda v prazno. Ampak če bi delali iz notranje nuje in želje po samouresničitvi, vsekakor ne bi vstajali v temi. Se vlekli po avtobusih z bolečinami v križu in utrujeni od sedmega prehlada v dveh mesecih, ne bi buljili v ekrane do polnoči ali zamudili šolske predstave zaradi sestanka.