Deček in svet in mi vsi v njem

Te dni se po slovenskih kinematografih art kino mreže potika deček brez imena, ki ga je pred mnogimi leti narisal brazilski režiser in likovni animator Alê Abreu. Celovečerni animirani film Deček in svet, v katerem pogledamo na svet skozi oči drobcenega dečka, je eden tistih, ob katerih se gledalec spomni, zakaj je tu pa tam nujno treba premagati lenobo in se premakniti v kino dvorano. Čudovite podobe gledalca nikakor ne morejo tako intenzivno in neposredno nagovoriti s televizijskega zaslona, pa naj bo ta v njegovem domu še tako velik.

Deček in svet je zgodba o dečku, ki odrašča na idiličnem podeželju, v stiku in sožitju z naravo, a vse do dne, ko mora oče s trebuhom za kruhom v mesto. Deček je žalosten, pogreša očeta in mora za njim. Sledi mu v mestni kaos, tam pa spozna še mnoge manj prijetne plati življenja; izkoriščanje delavcev, premoč bogate manjšine nad obubožano večino, medsebojno odtujenost, izčrpanost, nemoč in še mnogo stanj ter podob, ki preplavijo filmsko platno in gledalca. Film je namenjen otrokom in odraslim. Režiser, ki je minule dni obiskal Slovenijo, pravi, da ga je posnel za otroke, ki živijo v vsakem od nas. In ti otroci odrasle sprašujejo. Zakaj vse to dopuščate? Zakaj se pretvarjate, da ste slepi? Zakaj ničesar ne ukrenete?

Film spregovori z močjo podob, saj običajnega jezika v njem ni slišati, a je tisto, kar vidi gledalec, tako močno, da bi bile besede pravzaprav odveč. Težko je namreč ostati neprizadet. Težko se je ne vprašati, kako smo lahko kot civilizacija tako zabredli. Kako lahko po kakih Odmevih sploh zaspimo? Kako lahko vzklikamo Jaz sem Charlie Hebdo, ob pogledu na pokol v Nigeriji pa zgolj zamenjamo televizijsko postajo, češ še nekaj na drugem koncu sveta, kar se nas ne tiče? Morda bo res treba večkrat v kino, da bi se od vprašanj zgodil še premik k odgovorom ...