Izklopi TV, vklopi srce!

Res je, naslov zveni kot kak cenen oglasni slogan za ta ali oni nepotrebni izdelek, a te dni se zdi, da se je nujno spustiti na raven bistvenega, vsem razumljivega. Podobe beguncev na naši meji, drobci informacij, ki se iz televizijskih, radijskih, spletnih, časopisnih in drugih poročil pretakajo do ljudi, vzbujajo mešane občutke. Na eni strani veliko nemoč, žalost, sočutje, željo, da bi pomagali, na drugi pa veliko, preveč strahov ... in jeze. “Obremenjujejo me tako vojna žarišča kot revščina pri nas. Raje izklopim in mislim na svoj vsakdan, na od danes do jutri,” nič kolikokrat slišimo. A žal izklop, odklop in še kak podoben začasni ukrep za blaženje duševnih strahov niso več dovolj. Begunci, katerih odisejado iz Sirije in drugih držav spremljamo že mesece, udobno nameščeni v svojih domnevno varnih domovih, so že naš vsakdan. In zdaj? Zdi se, da se je Slovenija razdelila - na eni strani neverjetni prostovoljci, ki se trudijo pomagati, na drugi sejalci mržnje, ki ne izgubijo priložnosti za razširjanje strahu, češ kaj vse nas čaka, če bomo ”tujce” spustili naprej. Vmes pa tisti: seveda, treba je pomagati, ampak - in tu sledi na stotine izgovorov, zakaj pravzaprav ne storiti ničesar.