Jaz Tarzan, ti Jane?

Odnosi, tisti vsakodnevni, so najtežji, a kdaj postanejo takšni, je težko povedati. Morda s trenutkom, ko se nehamo pogovarjati o svojih hrepenenjih ali grenkobah, ki so kot mulj prekrile čustvo ljubezni, saj so nas napak učili, da je dober partnerski odnos cilj vsakega posameznika in ko ta cilj dosežemo, se lahko naša prizadevanja končajo. Morda takrat, ko se namesto za pogovor, v katerem bi si gledali iz oči v oči, raje odločimo za neskončno in nikoli docela pospravljeno zgodbo gospodinjenja, med katero nam je dovoljeno bentiti sebi v brado, vse pa začinimo z občutkom izžete žrtve. In morda tistega dne, ko smo se prepustili pogledu neznanca in obetu nečesa novega, povsem nasprotnega ustaljenemu, dolgočasnemu urniku, skozi katerega hitimo od ponedeljka do petka, pa o tem nismo upali spregovoriti s tistimi, ki z nami živijo pod isto streho. Kaj bi jim sploh lahko povedali? Da baterija že dolgo javlja, kako je prazna, mi pa začudeni, da še ni povsem ugasnila? Da niti sami sebi nismo več dober sopotnik? Ali da smo napajalnik, torej lastno moč, predali v roke nekomu drugemu? Kot smo to zmeraj počeli ...