Kje je Trst?
Zgodi se ti, da zaradi nedeljskega pohajkovanja zamudiš zgodovinski trenutek. Na zaključni etapi Gira d'Italia (Dirke po Italiji), legendarnega športnega dogodka in spektakla, ki skoraj vsem primorskim otrokom zleze pod kožo kot popolni presežek, prinašalec prvih vročih popoldnevov in zadnjih dni pred šolskimi počitnicami, je zmagal Slovenec, Primorec pa je bil deveti.
Kar je še toliko bolj edinstveno, ker se zadnja etapa rožnate karavane ni končala v brezosebnem in oddaljenem Milanu, ampak v Trstu, korak čez mejo. Mestu, ki je bilo še nekaj desetletij nazaj naše, skupno. Mestu, ki je še vedno ali vedno bolj v marsičem slovensko.
Grenka, žalostna zamuda.
Pa ne toliko zaradi nostalgije. In sploh ne zato, ker bi se želel človek po rovtarsko naslajati nad tem, da “Trst je naš” in da smo končno dali vetra tem Italijanom, ki so z zaključkom Gira letos počastili “priključitev” mesta. Ampak zato, ker se ob takšnih dogodkih zbudi veličastnost tega velikega, zmešanega, prepišnega, bogatega prostora, v katerem čas dela še posebej zanimive in skrivnostne vzorce. In se je ob takšnem prebujanju lepo nasmehniti. Slovenci imamo srečo. Da se v Trstu, Gorici, v Beljaku, Celovcu, na Reki, v Zagrebu, v Sombotelu in še marsikje z domačega praga odpira svet. Postopoma, počasi in z užitkom.
Zamuda ima kajpak popravni izpit: osrednji dnevnik nacionalne televizije. Ki nameni prvih deset minut skorajšnjim volitvam, če seveda bodo. Večino športnih minut nordijskemu smučanju in formuli ena, tržaški čudež pa odpravi z uradniško minuto in pol, v kateri se poznavalski poročevalec res trudi ujeti trenutek, a je brez kamere na terenu, izjav navijačev, članov ekip, organizatorjev, domačinov, to precej težko. Torej ocena na izpitu: minus dve.
Ena od osrednjih nalog nacionalne televizije je širiti obzorja, zbujati zavedanje o svetu, ki je čez plotom. Lepo, da gradijo mostove, obiskujejo posvete in računajo, kolikšno je financiranje slovenskih manjšin v tujini in manjšin v Sloveniji. Ampak to je politika. Slovensko-tržaška zmaga pa je življenje.
Ker je tokrat občutek za resnično življenje škandalozno zatajil, bi v nedeljo po osrednjem dnevniku Televizijo Slovenija lahko brez slabe vesti ponovno preimenovali v Televizijo Ljubljana.
