Posebna nagrada za “deja vu”

Ob razglašanju vsakoletnih nominirancev za “najprestižnejše” (ker so pravzraprav edine) tako imenovane medijske nagrade pri nas, viktorje revije Stop, že dolgo ni čutiti posebnega vznemirjenja. Ciniki bodo rekli, da ga najbrž tako ali tako nikoli ni bilo, saj je naš prostor premajhen, da bi tovrstno napetost sploh lahko proizvedel, a vendarle je znani občutek “deja vu” nemalokrat že kar zoprn. Tisti znani “Pismo, ma to sem pa že doživel-a!” je na trenutke že kar zaskrbljujoč.

Vemo, vemo, najbrž bi bilo kontraproduktivno, saj so nagrade tudi spodbuda, a Odmevom, Slavku Bobovniku, Andreju Karoliju, Malim sivim celicam in še komu bi lahko podelili vseživljenjskega viktorja (ne za življenjsko delo, ker so vse prej kakor odpisani) ... Postavili so standarde, ki jih je očitno težko doseči in bolj kakor med nominirance sodijo v strokovno žirijo.

Povsem drugačna je zgodba pri glasbenih izvajalcih. Tanja Žagar, Jan Plestenjak, Modrijani!? Kdor je gledal film Groundhog Day, poslovenjen v Neskončni dan, je moral pomisliti nanj. Seveda gre pri glasbenikih za tako imenovane viktorje popularnosti, ki niso strokovni in nimajo niti namena kakorkoli nagrajevati kakovostnih prebojev, ustvarjalnih presežkov ali karkoli podobno tehtnega. Tu gre za ljudstvo. In ljudstvo je izbralo. Že nekaj let domala enako. “Narod je zdrav in pošten,” je v Hlapcih sarkastično zapisal Cankar. In sodbe si rad piše sam, bi dodal, zato mu na temelju tega izbora nima smisla soditi. Edino, kar mu lahko brez slabe vesti očitamo, je pomanjkanje domišljije. In če je med vsemi glasbenimi nagradami v Sloveniji ostal le ta viktor, ne bo nič hudega, če ga počasi ukinejo. Leta 1992, ko so viktorje začeli podeljevati, smo nenazadnje imeli tudi kategorijo za najboljšo televizijsko glasbeno oddajo leta, pa smo v tem času ukinili tako kategorijo kakor domala vse tovrstne oddaje (hvaljen bodi kdorsižebodi za Aritmijo!).

In če kategorije lahko ukinjajo brez posledic, predlagamo snovalcem, da na letošnjih viktorjih slavnostno razglasijo novo kategorijo: televizijski izum leta. Podelitev - v neposrednem prenosu iz mariborske drame jo bo v soboto predvajala nacionalna televizija - bo vodil Bojan Emeršič, in ker so nas z leti prireditelji razvadili s presenečenji (to jim je treba priznati), naj nas presenetijo še s posebno nagrado za dosežek, ki se mu reče zamik. Ekola! Odkar obstaja možnost ogleda televizijskega programa z zamikom, je marsikdo v nasprotju s pričakovanji veliko manj časa pred televizijo. Prvič, ker gledalec z lahkoto preskoči vse oglasne bloke. Drugič, ker vse dolgočasne dele z recimo 16-kratno hitrostjo pospešeno prevrti naprej. In tretjič, ker sčasoma nobene oddaje, serije ali filma ne gleda več ob času, ko jih televizijske postaje predvajajo. Ko pa se odloča, da si bo kaj pogledal z zamikom, ugotovi: vsebine, ki jim je vredno posvetiti pozornost, so resnično redke.

A zamik je žal plačljiv in občutek, da gledalec plačuje za najboljši antioglas za gledanje televizije, je pravzaprav strašljivo bizaren.