Resničnost s preveč šova
Težko je reči, za kakšen virus gre, ki nas, medije, tako okuži, da nismo sposobni videti drugega kakor vsebinsko najbolj 'pobebavljajočih' oddaj. Da jim namenjamo pozornost, o njih premišljujemo, jih celo komentiramo, največkrat kritiziramo, a vendarle dajemo vtis, da so pomembne. Šovi, polni praznine, tako ne polnijo samo televizijske minutaže, ampak s pozornostjo postajajo resničnost. Seveda so te vrstice navdahnili resničnostni šovi, od kmetijskih, kulinaričnih do tistih kar tako, a morda bi enemu izmed njih v medijih morali še posebej omejiti prostor - groteski vseh grotesk, farsi vseh fars - politiki in njenim akterjem.
O tem, kako prazne so lahko besede politikov, nas je prejšnji teden temeljito poučila nekdanja premierka. Kakor so že drugi minule dni opozarjali, smo tokrat - hej, naša predstavnica nas je blamirala pred Evropo! - praznino njenih besed slišali celo doma. A kolikokrat poročila in druge oddaje polnijo prazne besede politikov? Kolikokrat moramo videti obraze, ki obljubljajo, kaj bodo storili, ne da bi kasneje preverili, kaj se je od obljubljenega tudi uresničilo? Kolikokrat poslušamo o namerah? Prevečkrat.
Kaj pa, ko bi za spremembo lahko medijski prostor odmerjali zgolj izvršenim dejanjem in ne stopicanju na mestu? Če denimo za spremembo novinarka ne bi stala pred sedežem stranke in izredne skupščine neke stranke komentirala s terena, kot bi šlo za napoved vojne, in ne za razpravo o vstopu v koalicijo? Kaj ko ne bi tekali za politiki, ki ne nameravajo izreči ničesar pametnejšega od: Ne komentiram. In če bi sledili zgledu televizijske novinarke Nuše Baranje, ki je po zadnjih parlamentarnih volitvah med Černačevo izjavo preprosto odmaknila mikrofon, ker je ta v nekaj sekundah že drugič ponavljal svojo mantro o nepoštenih volitvah? Ali pa če bi pogumneje povedali bobu bob, kakor je lani storil Matej Korošec, ki je po obisku premierke v Mariboru dejal, da “ni povedala ničesar, ne samo ničesar pametnega”. Kakor je v svoji zadnji kolumni opozoril pisatelj Miha Mazzini, so novinarju za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativni program RTV Slovenija, čeprav bi ga očitno v resnici morali nagraditi. Zakaj bi ostalo zgolj pri šovu, kar najpogosteje obiski in potovanja politikov so? Dodal je zgolj še vsebino - kratko poročilo o veliki praznini, na katero bi morali novinarji bodisi opozarjati bodisi celotno predstavo ignorirati in o njej ne poročati. Marsikdaj bi bilo bolje osrednjo pozornost v dnevniku nameniti, denimo, delfinom v slovenskem morju, politiki pa le le takrat, ko besede postanejo meso. Resničnost, ki nam jo politika ponuja, ima preprosto preveč elementov šova.
