Za tremi tudi Ema

Uaau, je zagotovo vzdihnil marsikdo, ko je iz domačega fotelja na malem ekranu uzrl prve kadre neposrednega prenosa letošnjega izbora slovenske popevke za pesem Evrovizije, ki ga je nacionalna televizija tokrat prenašala iz ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. S selitvijo iz domačega studia v večji prireditveni prostor je Ema zaživela v povsem novi podobi. Večji oder, svetlobni efekti, občinstvo in še kaj so ji v hipu pridali občutek glamuroznosti in pridih sodobnega. A obetajoči začetek je kaj kmalu obraze televizijskih gledalcev razpotegnil v maske začudenja v smislu: “Saj ni res, pa je.” Na odru so se namreč pojavile voditeljice (radijka Tanja Kocman ter vsestranski igralki Tina Gorenjak in Maja Martina Merljak) in, res ne vem zakaj, so se drle v mikrofone, da jih ja kdo ne bi preslišal. Kot da so na kakšnem gledališkem in ne koncertnem odru, opremljenem s sodobno tonsko mašinerijo. V svoje vajeti so prevzele celotno dogajanje in z besednimi igrami na robu opolzkosti so, navkljub bleščavim toaletam, dajale vtis, kot da kvantajo v kakšni ulici slabega slovesa zakotnega predmestja. Kot da je Ema zaradi njih in ne zaradi pesmi, ki so jih prepevali izbrani v boju za zmago in udeležbo na evrovizijskem festivalu v Kijevu. Brzdati jih ni uspel niti stari dobri Mario Galunič, ki se jim je občasno pridružil na odru. Eden redkih, ki še ve, kaj je pravo voditeljstvo, čeprav se tudi njemu pozna, da je vse manj pred televizijsko kamero.