Znova bom izklopila televizijo

V nekaterih družinah os, okoli katere se vse vrti, predstavljajo posamezniki, ki se upirajo spremembam. Kadarkoli ostali člani družine pridejo k njim z zamislijo, da bi v ustaljeno, vendar ne nujno pestro družinsko življenje, vnesli nekaj, kar bi ga obogatilo, s čimer bi si celo kupili čas, naletijo na odpor.

Poznate to skrivnost, s katero je posameznik sposoben blokirati še tako majhno preobrazbo? Začne se z “ne vem” in “moram razmisliti”, in medtem ko čakate, se njihov razmislek ne premakne prav nikamor. Medtem ostajajo nedeljska jutra rezervirana zgolj in samo Živ Žavu, Studio City je omejen na ponedeljek zvečer, sredin film tedna pa na ... sredo.

Zato se je nekega dne eden od članov predrzno odločil, da bo sebi prilagodil vsaj del časa, podton pa je bil obarvan z modrostjo, da gre za dobro vseh, ki nosijo breme družinskega proračuna. Šele potem je hladnokrvno razložil, da bo družina nekaj časa preverjala, ali ji novost koristi. V praksi, ne na forumih, kjer bi upornik zoper spremembe več tednov preverjal smiselnost časovnega zamika. Hej, sedaj boš lahko košarkarsko tekmo gledal tudi čez nekaj ur ali dni. Aha, to ni smiselno, praviš, ker želiš rezultat izvedeti takoj, ne z zamikom. No, vsaj ostali smo se otresli gledanja na uro. Živ Žav je odslej na sporedu zvečer pred spanjem, jutro pa namenjeno gibanju, zraku, naravi. Tistemu, za kar smo ustvarjeni, kar vse prepogosto odlagamo na nek drug dan in se, ujeti v nevidne tehnološke niti, spreminjamo v oglate igrače nekoga drugega.

Naslednji predlog? Izpraznimo steno, skrijmo televizijo, namesto nje ustvarimo svoje malo družinsko gledališče, kjer bodo čustva, namerno karikirano zaigrana, spontano prihajala in odhajala, mi pa se bomo smejali in krohotali samim sebi. Vsebin temu gledališču v kartonski škatli, ki se zloži za omaro, ne bo manjkalo. O mojih založenih copatih, ki jih ne maram, o tvoji nevednosti, kam si odložil izvijač. Ne bo šlo? No, predlagam znova naslednjič.