Denar ne pomaga svetovnemu prvenstvu
Kaj šteje več, zlata olimpijska medalja ali naslov svetovnega prvaka? Odgovori so v pisani športni krajini različni, gotovo pa so močni tudi denarni argumenti, ki krojijo tekmovalni utrip.
Poletna temperatura znova narašča. Tudi športna. V Sloveniji, kjer se je ob hudi naravni nesreči sprožil tudi vrtiljak različnih čustev, so bili športni uspehi plezalke Janje Garnbret in kolesarja Tadeja Pogačarja majhni obliži na velike rane.
V predolimpijskem letu pa mnogi že pogledujejo proti Parizu 2024. Olimpijske igre imajo pač posebno težo v veliki večini posamičnih panog, a tudi v najbolj razširjenih ekipnih športih, če seveda odmislimo (moški) nogomet, ki vendarle sodi v prav posebno kategorijo.
Že prihodnji konec tedna bomo lahko stiskali pesti za Primoža Rogliča na kolesarski dirki po Španiji, slovenski košarkarji na čelu z Luko Dončićem pa bodo začeli svetovno prvenstvo na Japonskem. Le nekaj dni kasneje bodo svojo uvodno tekmo na evropskem prvenstvu v Bolgariji odigrali slovenski odbojkarji, ki so na treh od zadnjih štirih prvenstev stare celine osvojili srebrno odličje. Uvod pa bo na evropskem prvenstvu v Belgiji drevi pripadel slovenskim odbojkaricam. Jutri se začenja svetovno prvenstvo v atletiki tudi z močnimi slovenskimi aduti na čelu z metalcem diska in branilcem naslova Kristjanom Čehom.
V predolimpijskem letu pa mnogi že pogledujejo proti Parizu 2024. Olimpijske igre imajo pač posebno težo v veliki večini posamičnih panog, a tudi v najbolj razširjenih ekipnih športih, če seveda odmislimo (moški) nogomet, ki vendarle sodi v prav posebno kategorijo. Tudi nogometašice, ki bodo v nedeljo sklenile svetovno prvenstvo, so doslej imele bolj v čislih olimpijske medalje. Zato pa pri moških kolegih ni bilo debate. Svetovno prvenstvo pomeni tekmovalni in navijaški vrhunec, ki ga ne velja zamuditi za nič na svetu. Vsi si želijo biti del spektakla, od tretjega vratarja v posamezni reprezentanci do največjih in najbolje plačanih zvezdnikov, pri čemer denar vendarle ni glavni motiv. Ali pač.
Evropska in svetovna nogometna zveza ne skoparita z nagradami na velikih tekmovanjih, za razliko od krovnih košarkarskih zvez. Sicer športov ne gre primerjati, a razmerja, ki vladajo v pisarnah, se očitno prenašajo tudi na igrišča. Ko gre za reprezentance, se na moč razmetava z besedami in besednimi zvezami kot so nacionalni naboj, ponos, pripadnost, čast, ekipni duh. Tistim, ki se ne odzovejo selektorjevemu vabilu, pa praviloma očitajo primanjkljaj katere od teh značilnosti.
Pred Dončićevim štetjem so se v košarkarski reprezentanci ob pripravah na velika tekmovanja pogosto ubadali s slovenskim sindromom odpovedi. Izbrana vrsta nikakor ni mogla zbrati vseh najboljših na kup, zato je tudi ostalo nekaj grenkega priokusa, ko je prišla na korak do uresničitve višjih ciljev. Sicer pa je uspeh seštevek različnih dejavnikov in ne zgolj športnih ali tržnih vrednosti. V to so se na boleč način prepričali tudi košarkarji na lanskem evropskem prvenstvu.
Favorizirana Slovenija je nenadejano sestopila s celinskega prestola na četrtfinalnem dvoboju s Poljsko navkljub temu, da sta ponovno združila moči zlati kapetan iz Istanbula 2017 Goran Dragić in Luka Dončić. Evropski primat pa so si kljub slovesu oziroma zatonu nosilcev rodu najbolj trofejne reprezentance preteklega poldrugega desetletja povrnili Španci, čeprav brez zvenečih imen. In ne pozabimo, na svetovnem prvenstvu bodo branili naslov. S kolektivnim košarkarskim pristopom kot glavnim vodilom.
Slovensko usodo pa bo v dobršni meri držal v svojih (čarobnih) rokah Luka Dončić, ki bo očitno prvo košarkarsko ime na Daljnem vzhodu, potem ko so po vrsti svoje nastope zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odpovedale preostale superzvezde iz lige NBA. Srbija tako ne bo mogla računati na najkoristnejšega košarkarja finalne serije in prvaka z Denverjem Nikolo Jokića. Manjkal bo tudi njegov klubski soigralec in ob Shaiu Gilgeousu-Alexandru glavni adut sicer močne kanadske reprezentance Jamal Murray. Grki se bodo morali znajti brez Giannisa Antetokounmpa,
V izbrani vrsti ZDA pa ne bo niti enega košarkarja, ki je z izbrano vrsto osvojil zlato olimpijsko odličje v Tokiu pred dvema letoma. NBA bazen, od koder Američani črpajo svoje reprezentante, sicer zlepa ne bo presahnil in tudi dvanajsterica, ki bo zaigrala na Daljnem vzhodu, je poimensko v vlogi favoritov. Vprašanje pa je, kdo od košarkarjev, ki jih bo selektor Steve Kerr popeljal na Daljni vzhod, bo prihodnje leto zastopal ameriške barve v Parizu. Zlata olimpijska medalja ima tudi za (pre)plačane zvezdnike iz lige NBA pač posebno težo.
Denar vendarle ni vse, čeprav bajne pogodbe, ki to poletje vabijo nogometaše (in trenerje) v Savdsko Arabijo, pošiljajo v svet drugačne signale. Z denarjem se očitno da marsikaj in marsikoga kupiti. Olimpijske igre in svetovna prvenstva v nogometu so vendarle blagovne znamke same po sebi tako kot sta to z leti postala košarkarska liga NBA ali pa nogometna Premier League. Ne gre se slepiti, pri tem tudi denar pomaga.
