Na olimpijskih igrah se (ne) rojevajo novi junaki
V nedeljo je padel zastor na olimpijske igre. Kaj pušča za seboj največji športni festival na svetu? Solze sreče zmagovalcev in dobitnikov medalj, izraze žalosti in razočaranja tistih, ki se jim olimpijske sanje niso uresničile. Sicer se pa svet vrti (hitro) naprej. Tudi športni. Čeprav se je zdelo, da se je med igrami čas okoli nas ustavil, so se vojne nadaljevale. Nič ni bilo od olimpijskega premirja, prav nasprotno, napetosti in konflikti so se še stopnjevali. Ozračje se nevarno segreva. Dobesedno. V teh dneh so tudi poletne temperature dosegle vrelišče. Hladne prhe so dobrodošle, a le če ne sprožijo drugega šoka.
Šok terapija je običajno izraz, ki se ga v športnem žargonu poslužujejo ob nenadni zamenjavi trenerja predvsem v kolektivnih igrah z žogo. Praviloma novi obrazi prinesejo kratkoročne učinke, sčasoma pa na površje znova priplavajo stare težave. Zaključek olimpijskih iger pomeni tudi konec štiriletnega cikla, po katerem se naredijo bilance opravljenega, s pogledom usmerjenim nazaj in naprej Pri tem se sprejemajo tudi težke odločitve, povezane s športnim slovesom.
O rojenih zmagovalcih bi se dalo razpravljati. Verjetno obstajajo, navsezadnje sta značajska črta in šampionska miselnost pomembni sestavini v receptih za uspeh, ki pa vendarle niso univerzalni. Vsak ima svojo pot. Tudi v športu, kjer je vpliv okolja kar občuten. Včasih iztisne najboljše iz nas, neredko pa tudi najslabše.
V vsakem primeru pa si je treba vzeti čas za razmislek po čustvenem praznjenju, ki ga sprožijo olimpijske igre. Bodisi ob uspehih bodisi neuspehih. V dobrih dveh tednih je 10.500 športnikov v Parizu in drugod po Franciji okusilo, kaj pomeni biti olimpijec in predstavljati državo na mednarodnem prizorišču. Medalje so svojevrsten dokaz, kaj zmoremo v globalni konkurenci in merjenju moči z ostalimi narodi. Seveda se vsaka država z njimi ponaša in izpostavlja izjemnost posameznega dosežka. Vrstijo se domoljubni izrazi, ki se ponavljajo na različnih olimpijskih sprejemih. Najprej na nacionalni, potem pa še na lokalni ravni.
Dejstvo je, da si športnike kar lastimo ob takšnih dogodkih kot so olimpijske igre. NJihove rezultate in izjave jemljemo osebno ter ponotranjimo olimpijski utrip, da se potem kar borimo z njimi na športnih prizoriščih in jim poskušamo vliti dodatnih moči. Psihologija športa nas postavlja v pristranski položaj, v žaru borbe pa nas nehote ponese. Če se vse izide, potem je lepo in prav, v nasprotnem se išče dežurnega krivca in tisoč različnih razlogov, čemu se tekma ni razpletla po naših pričakovanjih.
Tanka je črta med zmagovalci in poraženci. Hitra je tudi pot od junaka do bedaka oziroma od pekla do raja ter obratno. Umeščanja v posamezne kategorije so v športu nadvse priročna, pri čemer obstajajo delitve na srečneže in osmoljence, na umetnike in delavce, na poštenjake in goljufe, na velikodušnost in prevzetnost na prihodnost in preteklost ter navsezadnje na naše in vaše. Šport omogoča širok razpon tolmačenj, kaj je (šlo) prav in kaj je (šlo) narobe. Vsi bi želeli najboljše, a lahko se zgodi najslabše.
Težko se je držati tudi novinarske objektivnosti ob dogodkih nacionalnega pomena kot so olimpijske igre in povsem odmisliti navijaški pristop. Priznam, tudi mene je pariški val marsikdaj ponesel v sodbe, ki so se morda v realnem času zdele utemeljene, s časovne distance pa bi si zaslužile tehtnejši razmislek in nemara tudi drugo mnenje. Izrečene besede je težko vzeti nazaj, a tudi zapisana stališča ostanejo, vsaj na časopisnem papirju, ki je vendarle nekaj oprijemljivega in po možnosti argumentiranega.
Dejstvo je, da so olimpijske igre v prvi vrsti televizijski spektakel, z gibljivimi slikami, ki ovekovečijo čarobnost trenutka tukaj in zdaj. Večina olimpijskih gledalcev tudi sicer dogajanje spremlja iz domačih sob in za krajši čas odloži delo, ko se približujejo v našem primeru slovenski športni vrhunci. Ritem iger je pač neizprosen, zato je v množici športnih panog težko slediti dogajanju od jutra do mraka. Za vse preprosto zmanjka časa in prostora.
Treba si je določiti prioritete. Tako kot v življenju. Olimpijski spored je pač zgoščen v dobra dva tedna in tu ne gre pričakovati sprememb v prihodnosti. Tudi to je čar iger, na katerih gre vsakič hitreje, višje in močneje. Tako za glavne akterje kot spremljevalce olimpijskega utripa. Oboji poskušajo tempirati najboljšo formo za športni vrhunec. Naslednja priložnost bo šele čez štiri leta, pri čemer velja, da je prva lahko tudi zadnja, Na olimpijskih igrah se tako dogajajo presenečenja in razočaranja. Vsega ni moč natančno napovedati in uresničiti. Poleg stvarnih je namreč treba premagati tudi namišljene ovire.
Umetnost zmagovanja je besedna zveza, ki nemara še najlepše ponazarja pohode prvakov. O rojenih zmagovalcih bi se dalo razpravljati. Verjetno obstajajo, navsezadnje sta značajska črta in šampionska miselnost pomembni sestavini v receptih za uspeh, ki pa vendarle niso univerzalni. Vsak ima svojo pot. Tudi v športu, kjer je vpliv okolja kar občuten. Včasih iztisne najboljše iz nas, neredko pa tudi najslabše. Šampioni na podlagi lastnih izkušenj in kilometrine znajo prepoznati različne, tudi kočljive položaje in jih obrnejo v svoj prid. Pri tem je treba veliko delati na sebi.
Prislovom iz uradnega olimpijskega gesla bi lahko dodali še dlje. V Parizu sta se olimpijskega naslova denimo razveselila 37-letni teniški igralec Novak Đoković in dve leti starejši LeBron James, ki je bil izbran za najkoristnejšega posameznika košarkarskega turnirja. Kdo torej pravi, da na olimpijskih igrah ni prostora za starce. Mladost seveda privlači in vznemirja, (športna) javnost pa ima rada nove obraze, ki pa morajo šele dokazati, da lahko stopijo v šampionske čevlje predhodnikov. Včasih se izkažejo za prevelike in neprimerne.
