Olimpijske solze radosti, žalosti in minljivosti
Po čem smo si zapomnili prvi teden zimskih olimpijskih iger? Po medaljah, vzponih in padcih, a tudi solzah. Solzah sreče, žalosti in minljivosti, za katere se zdi, da so neizbežen spremljevalec največjega športnega dogodka, ki nam je v teh dneh najbližje. Ne le zemljepisno. Ganljivost akterjev na prizoriščih od Cortine do Milana v domove posredujejo žive slike, ob katerih sočustvujejo tudi gledalci pred malimi zasloni.
Lahko rečemo, da se veličina dogodka najbolje izraža v očeh športnikov na snegu in ledu ter njihovih spremljevalcev. Ko je tudi vrhunskim tekmovalcem, vajenim javnega nastopanja, ob koncu svojih nastopov težko sestaviti dva stavka in se jim navlažijo oči, potem je jasno, da je olimpijski ogenj še vedno močan. Tako zaradi tradicije kot odmevnosti iger. Ponotranjili so jih tudi sami športniki, ki si nehote nalagajo (pre)velika pričakovanja. Množica zainteresirane javnosti se naenkrat razširi. V dobi vsesplošne povezanosti in vidljivosti pa olimpijski kontekst zaokrožujejo (družbeni) mediji, s katerimi akterji delijo občutke in prepričanja, ki so svoj čas sodila v zasebno sfero.
Že prvi tekmovalni vikend na olimpijskih igrah je nabit s čustvi, ki jih hkrati sproži in sprosti otvoritvena slovesnost.Tako kot v poletni različici, ko je v ospredju moški sprint na 100 metrov v kraljici športov atletiki, velja za svojevrstni vrhunec zimskih iger boj za odličja v kraljevski disciplini alpskega smučanja, smuku, pri čemer so bila v soju žarometov tokrat dekleta. Velika nedelja je čez lužo sopomenka za Super Bowl, kot pravijo zaključnemu dejanju ameriškega nogometa v ligi NFL, ki velja za najbolj gledan dogodek v ZDA. Na sporedu je bil pretekli konec tedna, ko so ženske na olimpijskih igrah izpeljale smuk.
V nedeljo je bila v Cortini v glavni vlogi Lindsey Vonn. Pustimo ob strani, ali je bilo smotrno, da je ob strgani kolenski vezi vztrajala z olimpijskim nastopom, ki se je končal še z eno hudo poškodbo in operacijami. O tem so veliko povedali poklicani in nepoklicani, pri čemer so se v različnih krogih kresala mnenja o boljših in slabših motivih, ki so gnali naprej 41-letno Američanko, oziroma kaj ji je tega treba bilo. Pri tem se je nemara pozabilo na pravico svobodne izbire vsakega posameznika, ki jo gre kljub navijaškim stališčem še toliko bolj upoštevati.
Olimpijska vrnitev Lindsey Vonn ni imela pravljičnega konca, vendar materiala za film ne manjka. Olimpijske sanje so se v Cortini uresničile drugi Američanki Breezy Johnson, a v tem primeru ne velja, da svet pomni le zmagovalce. Osrednja (smukaška) zgodba je bila Vonnova, ne pa tista od dobro desetletje mlajše rojakinje, ki je mimogrede lani osvojila že naslov svetovne prvakinje. Tudi smukaški kralj Franjo von Allmen je ostal v senci, pa čeprav je Švicar v tem tednu nadaljeval z zbiranjem zlatih odličij.
Sicer pa so olimpijske igre oder, od koder odmevajo tako športna dejanja in dosežki kot tudi geste, kretnje, (ne)izrečene besede. In seveda solze, ki se utrnejo bolj ali manj srečnim nosilcem odličij, ali pa tistim, ki so se jim olimpijski načrti podrli. Pri tem gre lahko za novince ali športnike z daljšo olimpijsko kilometrino. Pomenljivih prizorov tudi v slovenski odpravi že prvi teden ni manjkalo, najsi je šlo za Niko Prevc, ki se je morala na svojih krstnih olimpijskih igrah zadovoljiti “le” s srebrnim odličjem na srednji skakalnici, ali pa prekaljeni Ilko Štuhec in Glorio Kotnik, potem ko sta zaostali za rezultatskimi pričakovanji v smuku oziroma paralelnem veleslalomu deskarskega sporeda. Solze so privrele na dan.
Največji osmoljenec slovenske odprave je bil vendarle alpski deskar Tim Mastnak, ki je šele po fotofinišu ostal brez bronastega odličja. Olimpijski podprvak iz Pekinga pred štirimi leti je nehvaležno četrto mesto pospremil z grenkim nasmeškom. Anžetu Lanišku, ki je ostal daleč od boja za posamične medaljo na srednji skakalnici, so se navlažile oči, ko je nazorno ocenjeval opravljeno. Solze veselja so oblile skakalko Niko Vodan po zlatu na mešani ekipni tekmi ...
Izpovedi radosti in žalosti z različnimi povodi v prvem olimpijskem tednu ni manjkalo niti v drugih reprezentančnih taborih. Gotovo jih bo še precej do konca iger, na katere se bo zastor spustil 22. februarja. Po drugi strani, kaj bi dali, da bi podoživeli vrtiljak čustev tisti, ki zaradi poškodb ali nacionalnih kvot spremljajo olimpijski utrip iz domačega naslanjača ali še huje - z bolniške postelje.
Naslednja priložnost se bo ponudila šele čez štiri leta. Če se bo. Za nekatere tekmovalce so bile zimske olimpijske igre 2026 tudi zadnje. Slovo pa je vedno tako ali drugače čustveno. Kot izguba, s katero se je treba v športu in nasploh življenju soočiti. Prej ali slej. •
