Za slovo nikoli ni prepozno, a pustimo se presenetiti

Preden je siva (politična) jesen potrkala na vrata, smo bili tudi v Sloveniji deležni še nekaj športnih prebliskov, ki napovedujejo, da bomo lažje prestali zimo in dočakali cvetočo pomlad. V športnih krogih resda nikoli ni dolgčas, tudi ko ni tekmovanj. Takrat se še bolj razplamtijo govorice, kdo gre kam, s kom in zakaj. Vsak konec namreč pomeni nov začetek.

Prvi oktobrski vikend oziroma teden me je spodbudil k razmišljanju, kdaj je pravi čas za slovo. Ko gre za športnike, je vprašanje še toliko bolj občutljivo. Odgovor pa v vsakem primeru ni preprost. Gre za posameznikovo odločitev, pri čemer ni nujno, da dozori. Lahko je tudi hipna, ob dražljaju, ki da vedeti, da tako ne more (več).

Nekateri gredo naprej, drugi se ustavijo. Tako je pač v življenju in tudi športu. Po drugi strani je težko povleči črto pod nekaj, čemur si najprej zavoljo ljubezni do same igre, ki je sčasoma prerasla v poklic, posvetil dobršen del življenja. Sploh če si v določeni stvari dober ali si vsaj tako domišljaš. Tudi odzivi okolja so različni in v času sodobnih tehnologij toliko bolj vidni in slišni. Večkrat skrajni kot realni, neredko škodoželjni, pri čemer resnica praviloma ostane skrita pod površjem.

Po zimi na začetku oktobra sicer še ne diši, a predstavitev reprezentanc pod okriljem Smučarske zveze Slovenije že napoveduje, da se vsaj na papirju bliža tisti čas, ko si vsaj v naših dnevnih sobah zaželimo snežnih prizorov. Resda je Primorska z Juretom Frankom leta 1984 poskrbela za prvo slovensko - in takrat še jugoslovansko - medaljo na zimskih olimpijskih igrah, a (alpsko) smučanje je imelo domovinsko pravico na Gorenjskem. Tudi v zadnjih letih, ko sta bili nosilki reprezentančne kakovosti v tehničnih disciplinah Novogoričanka Ana Bucik in Ajdovka Andreja Slokar. Prva je ob zaključku pretekle sezone sklenila tekmovalno pot, druga bo še vztrajala.

Nikdar ni lepo zapreti športnega poglavja zaradi poškodbe oziroma zdravstvenih težav. V primeru, da ne poskusiš še enkrat, ostanejo pomisleki. Toliko bolj, če si tik pred nezgodo posegal po vrhunskih uvrstitvah, kot se je zgodilo Andreji Slokar, ki je sicer že šla skozi težavno obdobje vračanja po poškodbi. Dvomi ostanejo, porajajo se novi. Vsaj dokler se ne postaviš znova na noge. V športnem smislu, seveda. Andreja pri 29 letih že pozna smer, res pa je, da do cilja vodi več poti. Kar deluje v določenih primerih in časih, ni nujno, da se bo obneslo v novi zgodbi. Vsaka ima svoje posebnosti. Ko gre za posamične športe, še toliko bolj.

Beli cirkus je v tem pogledu podoben še enemu tradicionalno belemu športu, tenisu. Novak Đoković je ta teden pri 39 letih dobil še svoj 102. turnir v karieri. Morda je tudi zadnji. Nikdar se ne ve. S teniškega prestola je sicer že sestopil, a je bržkone najboljša oseba, ki lahko daje nasvete o šampionski dolgoživosti na teniškem vrhu. Precej mlajša in programirana naslednika s 24 naslovi najbolj trofejnega igralca na turnirjih velike četverice sta se namreč dobršen del sezone ubadala s poškodbama, ki sta ju oddaljila od teniških igrišč. Carlos Alcaraz je bil na prisilnem počitku v prvem delu sezone, Jannik Sinner pa je ravno v tem tednu sporočil, da v koledarskem letu 2026 ne bo več stopil na igrišča, kar pomeni, da nove sezone ne bo začel kot številka ena svetovnega tenisa.

Na svoj račun je zato prišel Alexander Zverev, ki je pri 29 letih dobil svoja prva turnirja za grand slam in bo prej ali slej zasedel vodilni položaj v moškem tenisu, kjer se še vedno veliko ljudi sprašuje, ali lahko Đoković ujame še eno lovoriko na največjih turnirjih. Razum pravi da ne, saj so od zadnjega zmagoslavja v štetju za grand slam minila že tri leta. Čemu še vztraja, potem ko je dokazal že vse in zaslužil še več. A logika vrhunskih športnikov je nekoliko drugačna od navadnih smrtnikov.

Ko ni več zmag (nekdanjih) asov oziroma so vse redkejše, je zainteresirana športna javnost neprizanesljiva, v smislu, mar bi končal(a), ko si bil(a) na vrhuncu. Kdaj? Morda pri 39 letih, ko je svojo reprezentančno kariero sklenil najboljši nogometaš 21. stoletja Lionel Messi. Eni pravijo da prepozno, potem ko je leta 2022 v Katarju osvojil naslov svetovnega prvaka z Argentino, drugi, da prezgodaj, saj je bil tudi na ameriškem mundialu najboljši posameznik izbrane vrste, ki se je prebila do finala.

Težko je najti pravi trenutek in tudi pravo mero. Cristiano Ronaldo v reprezentanci denimo hoče še, a po svojih pravilih. Drugo vprašanje je, kaj (dobrega) lahko 41-letnik še naredi za svojo domovino, pa ne le po športni plati. Mejo 1000 zadetkov v poklicnem nogometu bo prej ali slej dosegel, pa čeprav ne bo več oblekel portugalskega dresa. Naj ga cenimo ali ne, pa si ni moč predstavljati, da bi se reprezentančna kariera globalne športne ikone končala na tako klavrn način, s protestnim odhodom iz portugalskega tabora. Za povrh vsega še, ko je bil v vlogi kapetana, ki mora v prvi vrsti razmišljati za dobrobit ekipe.

Svoj čas, ko sta si podajala zlato žogo, so še med kratkohlačniki obstajale jasne delitve za Messija in proti Ronaldu. Ali obratno. Kot med levim in desnim polom v politični orbiti. Ali pa med Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem po znamenitem zasuku na dirki po Franciji leta 2020. Kako čas beži. Medtem se je tudi Roglič približal zaključku v vsakem primeru veličastne športne poti. Zlato odličje v kronometru na evropskem prvenstvu v Sloveniji bi lahko bilo labodji spev 37-letnika, a ne prehitevajmo dogodkov. Pustimo se presenetiti. •